Fantapolitika? Zakaj pa ne, saj se včasih zgodi, da uganeš resnico, ki je skrita tudi v časopisnih stolpcih.
Začnimo z našo deželo, Furlanijo Julijsko krajino, kjer bomo volili čez pol leta nov deželni parlament. Koliko svetovalcev bo štel? Senatna in poslanska zbornica sta že drugič glasovala za ustavni zakon, ki število svetovalcev krči od sedanjih 59 na 48. Torej za dobrih 20%. In zakaj? Zaradi moraliziranja proti krajam, ki so jih zakrivili drugje, v Laciju, Lombardiji, na Siciliji itd. Kakor bi rekel kdo na Balkanu: „Lahko je tolči po tuji glavi, saj te ne boli.“

{jcomments on}

Zanimivo pa je, da krčenje za sedaj zadeva samo Furlanijo Julijsko krajino. Dolina Aosta in Južna Tirolska sta izvzeti, ker tam živijo narodne manjšine… Kakor da pri nas jih ne bi bilo in bi Furlanija Julijska krajina ne bila avtonomna, s posebnim, ustavno veljavnim statutom, prav zaradi prisotnosti slovenske in drugih manjšin.

Pa so se požvižgali na to tudi naši, celo „slovenski demokratični“ predstavniki, oziroma predstavnica. Nobene bitke ni Demokratična stranka začela na tej ravni, najbrž zato, ker ima tudi sama zaradi korupcijskih škandalov kosmato dušo.

Upajmo le, da jim ne bo uspelo spraviti ustavni zakon pod streho do božiča, kakor nameravajo. Zanimivo pa je, da so vsi tiho, začenši s „krovnimi“ organizacijami.

Če bo sprejet ustavni zakon bo Trst izgubil tri svetovalce, Gorica pa dva. In vendar bo krčenje svetovalcev močno prizadelo politične in narodne manjšine. Dovolj je, če pogledamo, kdo je bil pred štirimi leti izvoljen od 49. do 59. mesta. Očitno bi nastradale manjše stranke na levici in desnici, upokojenci in tisti, ki so bili izvoljeni z ostanki.

Kaj pa Slovenci, bi se vprašali na Primorskem dnevniku? Recimo, da bi se morda rešil svetovalcev Ssk, če bi PD sprejela predlog o zavezništvu, malo verjetnosti pa bi imeli kandidati slovenske narodnosti, saj bi jim zmanjkalo zadostno število preferenc.

Pa pojdimo naprej s fantapolitiko. Novost je samokandidatura Riccarda Illyja, ki ni preveč elegantno pozval Deboro Seracchiani, naj se mu umakne. Deželna tajnica PD trmasto vztraja pri svoji kandidaturi in ne popušča, Illy pa bo najbrž svojo (gospodarsko) moč uporabil za politične volitve, morda prav kot kandidat PD. Kdo naj se mu umakne iz parlamenta? Morda Rosato? V upanju, da bo leva sredina zmagala in bi Illyja poklicali v vlado za ministra, pa bi odstopil svoje mesto Rosatu?

Ostanimo pri deželnih volitvah. Serracchianijeva očitno ima dva plana: A in B. Prvi predvideva koalicijski dogovor PD-SEL-IDV-UDC, oziroma novo sredinsko stranko, kakorkoli bi se že imenovala. Novost bi vsekakor bila, da bi tako v levosredinsko(?) koalicijo vstopil tudi Roberto Menia. Najbrž ni naključje, da je med pohodom v staro tržaško luko stal med županom Cosolinijem in senatorko Blažino. Slika ne laže.

Če pa bi UDC ostala v navezi z desnico, kjer je že sedaj, bi imela Serracchianijeva tudi rezervni plan B: koalicijo PD-SEL-IDV s podporo Zveze levice. Seveda, če bi levičarjem popustila pri nekaterih programskih točkah, kot je načrt hitre železnice TAV. Zveza levice bi v nasprotnem primeru morala sama na volitve, vendar bi morala v tem primeru preskočiti vstopni prag 4%. Ji bo uspelo?

In spet vprašanje. Kaj pa Slovenci? PD je doslej imela dogovor s Ssk, toda ostre in žolčne polemike med slednjo in zaveznico ne kažejo nič dobrega. V PD so itak vsi sprti in v pričakovanju primarnih volitev je Igor Gabrovec stavil na karto mladega florentinskega župana Renzija, ki velja za najbolj desnega med kandidati. Terpinovi ljudje grozijo celo z zamenjavo zavezništva, recimo z UDC, a se zdi, kakor grožnja roparja z gumijasto pištolo na vodo. V resnici jih PD stiska v kot in postavlja pred izbiro: pogodba, ki naj zagotovi izvolitev kandidata Ssk, toda v zameno mora slednja podpreti kandidata/tko PD za parlament, pa naj bo Blažinova ali kdo drug.

Pei tem ima baje tudi PD svojo pištolco, ki pa ni prav gumijasta. Namreč možnost, da namesto s Ssk sklene sporazum o izvolitvi slovenskega deželnega poslanca s SKGZ, ki bi se kajpak predstavila kot Slovenska napredna lista ali kaj podobnega. Kandidati? Govori se o Liviju Semoliču, tajniku senatorke Blažine, ali celo o Rudiju Pavšiču, čeprav naj bi le-ta startal više, kar v parlament, če bi se Blažinova odločila za umik. Uradno se še ni izrekla, toda članek o reformi slovenske šole priča o tem, da že načrtuje svoje delo v prihodnji zakonodajni dobi.

No, v primeru, da bi Ssk klonila pritiskom in obljubila PD, da bo poslej pridna, lahko PD Semoliča ali Pavšiča vseeno kandidira v deželni svet na svojih listah, vendar so tu tudi drugi konkurenti, kot Stefano Ukmar in Mirko Sardoč.

Vendar o Slovencih ne razmišlja samo PD. Tudi SEL, ki ve, da ji bo najbrž uspelo izvoliti samo dosedanjega deželnega svetovalca Pustetta na Čedajskem, kar pomeni, da bi bile morebitne kandidature Paola Visintina ali Igorja Komela (ta zanika) zgolj limanice. V igri naj bi še bil tudi Mario Lavrenčič.

V Zvezi levice je možna potrditev Igorja Kocijančiča, čeprav le-ta ima za seboj že dva mandata. Sicer pa ima levica tudi nekaj drugih dobrih slovenskih kandidatov in kandidatk. Je pa tudi res, da mora pred tem določiti kriterije za prenovo kandidatnih list s predstavniki mladih generacij in gibanj.

Kot rečeno na samem začetku, je vse to le fantapolitika. Do volitev manjka še pol leta in v tem času se lahko še marsikaj zgodi.