Primarne volitve italijanske leve sredine so v središču pozornosti in komentarjev. Poglejmo, kaj meni levica.

{jcomments on}

Na splošno je levica bila proti sistemu „primarnih volitev“, saj so bile uvožene iz Amerike kot nadomestek za nedemokratičnost volilnega sistema, ki državljanom onemogoča, da bi sami izbirali svoje kandidate. V marsičem pa so primarne tudi pesek v oči in dobra propaganda za tiste stranke, ki jih organizirajo.Poleg tega dajejo državljanom občutek, da izbirajo predsednika bodoče vlade, kar pa ni res, saj je v Italiji parlamentarni sistem in o tem odločajo razmerja sil in predsednik republike, ki podeli mandat tistemu, ki užkiva podporo parlamentarnih strank. 

Kljub temu pa je levica na njih večkrat sodelovala. Prvič pred leti, ko je bil plebiscitarno izbran Romano Prodi. SKP je tedaj kandidirala svojega tajnika Fausta Bertinottija, ki je prejel (podobno kot Vendola sedaj) kakih 15%.

Tedanje primarne volitve so potekale v drugačnih pogojih. Prodi je namreč pred tem oblikoval levosredinsko koalicijo in stranke so se dogovorile o vladnem programu. Ustanovljena je bila Unija,

Tokrat, pred volitvami 2013, ni bilo tako. Primarne so izvedle stranke prvega zametka levosredinske koalicije, se pravi Demokrati, Levica ekologija in svoboda, socialisti. Te tri stranke naj bi spadale v trdno jedro bodoče vladne koalicije, ki so dopustile drugim, da se sami prijavijo in sodelujejo z obljubo nadaljnjega programskega soočenja.

Iz levičarskih strank je vabilo sprejela Stranka italijanskih komunistov, ki je v prvem krogu podprla Vendolo, v drugem pa obljublja podporo Bersaniju, le da bi ne zmagal Renzi. SIK je namreč prepričana, da je leva sredina boljša opcija kot desnica ali Montijeva sredina s podporo kapitala, Bersani pa bolj socialdemokratsko usmerjen.

Stranka komunistične prenove pa poudarja, da z demokrati, ki podpirajo Montijevo protiljudsko politiko, nočejo sodelovati. SKP meni, da bi se moral na skrajni levici oblikovati „četrti pol“, ki ga opredeljuje nasprotovanje kapitalizmu, Montijevi politiki in tudi levi sredini okoli PD. Ta pol naj bi s svojo listo sodeloval na volitvah izven povezav, kot alternativa. „Zveza levice“ je zategadelj nekako zamrznjena v pričakovanju razvoja dogodkov.

Vendar se na levici ves čas nekaj dogaja. Neapeljski župan De Magistris napoveduje oblikovanje „oranžne liste“, ki se želi pogajati bodisi s četrtim polom okoli SKP, kakor tudi z levo sredino. Tja gleda tudi Di Pietrova IDV, ki se je medtem razklala na dvoje. V levo sredino vsekakor spada tudi Donadijeva ločina.

Izid prvega kroga je znan. Bersani je prejel 45%, Vendola 15%, Renzi 36%, Tabacci in Puppato le drobiž. Pozitivno je vsekakor, da se jih je udeležilo več kot tri milijone volilcev, kar je sicer milijon manj kot pred leti, a vsekakor veliko, če pomislimo na vzdušje odklanjanja politike, ki prevladuje v Italiji.

V balotažo gresta Bersani in Renzi. Razočarani Vendola, ki je najbrž pričakoval boljši izid, daje razumeti, da bi podprl Bersanija proti Renziju, ki uživa podporo tudi na desnici in velja sicer za mladostnega „razgraditelja“, a je hkrati konzervativec.

Izid balotaže primarnih volitev med Bersanijem in Renzijem bo pokazal, kam cilja leva sredina. V igri je namreč tudi Casinijeva UDC, čeprav za povezavo z njimi ni pravega navdušenja. UDC zagovarja namreč sredino pod Montijevim vplivom in s sodelovanjem podjetnika Montezemola.

Odločilnega pomena za usodo levice in možnost, da se komunisti tako ali drugače vrnejo v parlament, bo volilni sistem. V tem pogledu je zgovorno dejstvo, da se parlamentarne stranke v glavnem strinjajo z višanjem vstopnih pragov. Trenutni volilni sistem predvideva 4% vstopnega praga za stranke, ki nastopajo izven koaliciji, medtem ko je za stranke, ki v njih sodelujejo, predviden prag 2% in možnost tudi za listo, ki je prva ostala pod pragom.

Na levici je vsekakor slišati tudi glasove, da bi se morala zediniti, oblikovati široko fronto strank in gibanj, da bi nato pogojevali levo sredino. Pogoj za to pa je vsekakor utišanje nepotrebnih polemik in učvrstitev enotnosti, ki se je pokazala pri pobudi referendumov o delavskih pravicah.