Venezuelski predsednik Hugo Chavez je klonil zahrbtni bolezni. Za njim žalujejo napredne sile po svetu in še posebej v Latinski Ameriki.
{jcomments on}
Hugo Chavez je bil vojak, pravzaprav častnik in je še mlad sodeloval pri poskusu državnega udara proti predsedniku Perezu. Pozneje je oblikoval svoje politično gibanje s socialističnim navdihom in sklicevanjem na Simona Bolivarja, očeta latinskoameriške neodvisnosti.
Leta 1998 je bil prvič izvoljen za predsednika republike, na kar je bil na demokratičnih volitvah vedno potrjen, zadnjič lani.
V državi, ki je bila revna in izkoriščana, kjer je prevladovalo ločevanje med etničnimi komponentami, je Chavez začel uvajati inačico demokratičnega socializma, pri čemer si je nakopal jezo in sovraštvo kapitalistov ter imperializma ZDA.
Izvedel je obsežne reforme, ljudstvu pa dal stanovanja, zdravstvo in vzgojo. V gospodarstvu je dajal prednost zadružništvu in naravnim oblikam kmetijstva.
Pri tem je na enakopravni ravni sodeloval s prijateljsko Kubo, ki mu je poslala na tisoče zdravnikov in učiteljev, v zameno pa prejemala nafto, ki je na prostem tržišču pod kontrolo ZDA ni mogla kupiti.
Chavez se je zavzemal za neodvisno in solidarno Latinsko Ameriko, zato je bil trn v peti vsem, ki bi si radi podredili njene narode.
V sami Venezueli ga je sovražilo predvsem veliko meščanstvo, ki je v svojih kampanjah izkoriščalo predvsem televizije in časopise.
V Venezueli živi številna italijanska skupnost, ki v glavnem podpira italijansko PD. Njeni voditelji, ki so nastopali v Caracasu za italijanske volitve na tujem, od Fassiuna do Budina, so Chavezu ostro nasprotovali.
Chavez in njegovo gibanje so primer, da je med liberalnim kapitalizmom in državnim socializmom možna tudi nova, bolj ljudska in uspešna pot.
O njem je slovenski pisatelj Dušan Jelinčič napisal kratko misel na FB:
