Kako je mogoče, da Italija, ki je imela največjo in, priznajmo si, najnaprednejšo komunistično partijo zahodnega sveta, danes ne premore levice, ki bi bila vredna tega imena?

{jcomments on}

To je vprašanje, ki nam ga pogosto postavljajo tujci, ki sledijo dogajanju na apeninskem polotoku in Evropi. Posebno še ob spoznanju, da drugje po Evropi in svetu levica uživa spoštovanje in vpliv, mnogokje pa komunistične partije – na Češkem, v Pribaltiki, Rusiji, na Cipru, v Indiji itd. – dosegajo in presegajo rezultate med 20 in 30 odstotki. Torej?

Vprašajmo se najprej, kdo je kriv. Levičarji sami, ki so dopustili katastrofo? Seveda, posebno še zaradi cepitev in sektašenja. Toda naše slabosti je znal sovražnik spretno izkoristiti. Predvsem s spreminjanjem volilnih pravil, ki so levici postavljala visoke zapreke in nagrajevale tiste njene dele, ki so se sprijaznili s sistemom. Vzemimo primer zadnjih volitev. V levi sredini s PD je bila Vendolova SEL, medtem ko je bila iz zavezništva izrinjena Ingrojeva Državljanska revolucija. Zaradi pozivov h koristnemu glasovanju sta obe izgubili veliko volilcev in pristali nekje pri 2 in pol odstotka. SEL ima sedaj 40 poslancev in predsednico parlamenta, Državljanska revolucija pa je, z izstimi glasovi, ostala pred vrati parlamenta brez nič. S proporčnim volilnim sistemom bi DR imela pravico do kakih 30 poslancev, prav tako kot SEL…

Sistem nagrajevanja „poslušnih zaveznikov“ se je obrestoval tudi v naši deželi.

Vendar ni vse v volilnem sistemu. Mojstrovina Walterja Veltronija in „demokratov“ ni samo v vsiljenem volilnem pragu 4% za državni in evropski parlament, pač pa tudi sprememba sistema financiranja strank, po kateri politična sila, ki ne izvoli niti enega poslanca nima pravice do povračila volilnih stroškov. Denar pokasirajo velike stranke, ki denarja imajo – kot smo brali v črni kroniki – na kupe.

Tako je komunistična levica začela hirati. Brez časopisov, ki so morali drug za drugim prenehati z izhajanjem, brez možnosti najemanja večjih dvoran za manifestacije in podobno, je njen vpliv začel upadati, h čemur je prispevala tudi na splošno usklajena cenzura v občilih. Časopisi in televizija so naenkrat izločili predstavnike komunistične levice iz vseh govornih in debatnih oddaj, da o televizijskih dnevnikih sploh ne govorimo. Medijski miljenčki so postali Vendola, Renzi, Casini, Fini in drugi. V družbi, kjer komunikacija vpliva na vsakdanje življenje, je komunistom bilo otežkočeno vsakršno propagiranje svojih idej in predlogov.

Finančnemu kapitalizmu je tudi demokracija na poti. Ni dovolj krivični volilni sistem, ljudi so od angažiranja odstranili tudi s poneumljanjem in prepričevnajem, da svojih problemov ne bodo rešili s kolektivnimi demokratičnimi metodami, pač pa le z osebnim prilizovanjem, podrejanjem ali podkupovanjem.

Rezultat je na dlani: čedalje manj ljudi gre na volitve, še manj jih je, ki se politično angažirajo in organizirajo.

Italija je bila država, ki je po osvoboditvi izpod fašistične diktature imela niz množično organiziranih strank: od komunistov, socialistov, demokristjanov do liberalcev, radikalcev, republikancev, socialdemokratov, celo fašistov. Danes teh strank ni več. Nadomeščajo jih lastniki televizij in časopisov.

Zadnjih dvajset let, po likvidaciji KPI, je njen reformistični del (PDS,DS,PD) imel organizacijo na terenu, vendar se je krčila iz dneva v dan, iz krize v krizo. Zadnja, sedanja, ko je PD izdala svoje volilcev, katerim je obljubljala, da bo porazila Berlusconijevo desnico in vladala z levo sredino, potem pa se povezala z vso desnico, celo fašisti, je morda smrtna zanjo. Ni izključen razkol PD ali, bolj verjetno, odcepitev velike množice volilcev, ki tej stranki, v kateri prevladuje stara demokrščanska miselnost, ne verjame več.

Na levici so manevri nekaterih voditeljev, od Cossutte do Bertinottija, povzročili osip članstva in čedalje manj angažiranja. Poskus Federacije levice je propadel ob nesmiselnih polemikah o morebitnem zavezništvu z levo sredino. Na koncu so vsi, od Ferrera do Diliberta, skočili na rešilni čoln sodnika Ingroie, ki pa je nasedel na čeri „koristnega glasovanja“, se pravi utvare volilcev, da bodo s podporo PD in SEL potisnili Berlusconijevo desnico v kot opozicije.

In kaj storiti sedaj?

V vseh strankah in skupinicah, ki se gibljejo na levi, se sprašujejo, kakšno strategijo in temu ustrezno organizacijsko obliko izbrati.

Shematično bi lahko rekli, da v SKP prevladuje Ferrerova in Grassijeva linija povezovanja v širšo levico brez ideoloških predznakov, tja do Vendole in naprej. S tem pa se ne strinjajo vsi. Del članov in simpatizerjev SKP bi raje videlo združitev vseh komunistov v novi enotni komunistični partiji, ki bi sodelovala v nekakšni fronti levih sil, ki nasprotujejo vladi „širokih zavezništev“. To pa je v glavnem linija Stranke italijanskih komunistov, ki se pripravlja na kongres konec julija. V obeh strankah je v teku živahna razprava.

Na robu predkongresne dejavnosti obeh premajhnih komunističnih strank se razvija pobuda skupine mladih in izobražencev, ki zagovarja čimprejšnjo zadružitev vseh komunistov kar na terenu.

Medtem pa je Niki Vendola v stiski, saj je bil na silo vržen iz levega centra, kateremu je služil do zadnjega. Še pred nekaj tedni je javno zagovarjal razpustitev svoje stranke SEL in množični vstop v PD, čez noč pa je ostal brez zaveznika, saj so Bersanija umaknili, PD vodi bivši socialist, vlado “širokih zavezništev” pa demokristjan.

Vendola zato išče nov prostor na levi, a se noče „okužiti“ s komunisti. Zato predlaga enotnost levice, njena meja pa naj bi bil vstop v evropsko socialistično stranko, kjer so poleg evropskih socialdemkratov še italijanski demokrati. Kot ime predlaga „Partito della Sinistra europea“, se pravi ime, ki ga je za SKP izbral svoj čas Fausto Bertinotti. Vendar je tudi Vendoli spodletel poskus, da bi položil svoj klobuk na Stefana Rodota’, priljubljenega predsedniškega kandidata levice. Ta je namreč vljudno oklonil vabilo.

Končno so se te dni v Bologni, pravzaporav v dvorani „la Bolognina“, kjer je Occhetto pred četrt stoletja napovedal spremembo imena KPI, zbrali predstavniki sindikalne levice in nekaterih civilnodružbenih gibanj, katerim je bivši predsednik kovinarskega sindikata Fiom Giorgio Cremaschi predlagal angažiranje za prenovo levice na osnovi sedmih načelnih točk. Gre za zelo radikalen program alternative kapitalizmu in sedanjim razmeram v Evropi, ki organizacijsko ponuja nekaj podobnega francoskemu „Front de gauche“.

Skratka, na levici ni mrtvila, kljub porazom, ki jih je doživela zadnje čase. Na levici vre. Upati je le, da bodo najrazličnejše pobude in razprave privedle do skupnih odločitev.

Levica bi morala biti kakor gora, na katero se odpravljamo po najrazličnejših poteh in smereh, glavno je, da na vrh pridemo skupaj.