Nova desnica, se prvi naveza PD-PDL z radikalci, snuje „tretjo republiko“, ki naj bi ustrezala krčenju demokracije in pravic na delovnem mestu, skratka družbi čedalje večjih socialnih pravic, odrinjenosti ljudstva od oblasti in koncentracije oblasti v rokah majhne skupine ljudi iz „višje kaste“.

Prav je, da se tega zavedamo in upremo, sicer bo zaman branje republiške ustave, ki jo delijo veliki časopisi svojim bralcem, skoraj kot spomin na družbo, ki naj bi bila, a je ni več.

{jcomments on}

Začnimo kar pri predsedniku republike Napolitanu, ki ustavo krši na vsakem koraku, saj v praksi že uvaja nekakšno „predsedniško republiko“ po francoskem vzoru. On odstavlja vlade brez parlamentarne nezaupnice, on imenuje vlade mimo volje volilcev in strank, on sedaj napoveduje, da bo „nadzoroval“ stranke pri njihovem delu in predvsem potek reformiranja ustave, torej političnega sistema, v poldrugem letu časa, kolikor ga daje Lettovi vladi. Kje je tu parlament?

Še več. Napolitano izjavlja, da je treba spremeniti tudi način izvolitve predsednika republike, torej šefa države. Kako? Letta trdi, da je napočil čas, ko naj predsednika republike izvoli ljudstvo neposredno, na volitvah, in ne preko svojih predstavnikov v parlamentu in deželah.

Kje je razlika? Da neposredno izvoljen državni poglavar ne more biti zgolj „notar republike“, ki jemlje na znanje voljo parlamenta, kakor določa sedanja ustava. Mora imeti več oblasti, veliko več. Zato PD govori o „francoskem vzorcu“, kjer je predsednik republike v bistvu vodja izvršne oblasti, saj sam imenuje vlado in ministre, ki ga morajo ubogati in slediti njegovim smernicam, sicer so zamenjani. Francoski vzorec PD, ki ugaja tudi Berlusconiju (saj ve, da bo prav on, s svojim propagandnim aparatom, zmagovalec neposrednih predsedniških volitev) predvideva tudi odvzem oblasti parlamentu, ki v Franciji predstavlja le simbolično oblast, in pa volilni sistem z balotažo med zmagovalci prvega kroga, ki pušča levico in desnico ob strani in vodi vse igre k politični sredini, torej v okviru liberalne politike sedanjega kapitalizma.

Najbrž ni naključje, da se PD in, žal, tudi SEL Nikija Vendole, zavzemajo celo, naj bi na evropskih volitvah neposredno izvolili tudi predsednika EU. Z evropskim parlamentom, ki dejansko nima nobenega vpliva, bi to pomenilo liberal-kapitalistično diktaturo v Evropi, kjer bi o vsem odločali tisti, ki imajo večino glasov, torej „nemški blok“.

V Italiji lažni reformisti medtem razgrajujejo socialne pravice delavcev, kar jim je potrebno, saj je nezaposlenih več kot 12% prebivalstva in skoraj 40% mladih ljudi. Če bi imeli pravice, bi jih pač zahtevali, zato jih izgubljajo s tihim pristankom sindikalne trojke, ki postaja čedalje bolj (kljub navidezni razdeljenosti na tri organizacije) le tranzmisijski jermen sedanje politične večine. Primer zadnjega dogovora o pogodbah in delavskem predstavništvu na delovnem mestu je zgovoren, saj postopoma uvaja Marchionnejeve sheme iz FIATA, čigar delavci itak ne bodo imeli več pravic, niti do svojega sindikalnega zastopstva. In že stari Agnelli je govoril, da „kasr se danes dogaja v Fiatu, se bo jutri v Italiji“.

Novemu sistemu, ki ga snujejo desni reformisti, ustreza nizka volilna udeležba, kar pomeni, da se državljani čedalje bolj odrekajo soodločanju, ker so razočarani ali so prepričani, da njihov glas ne pomeni več nič. Kakor v Ameriki.

Zadnji primeri so zgovorni. Na volitve ne hodi več polovica državljanov! Vlade so, z izkrivljenimi volilnimi sistemi, izvoljene z eno desetino glasov!

Nič čudnega, torej, da se koalicija PD-PDL.PR zavzema za tako spremembo volilnega sistema, da bodo rezultati še naprej izkrivljeni in s tem tudi način odločanja v zakonodajnih organih.

Še veljavna ustava trdi, da so volitve v Italiji „svobodne, tajne in enakopravne“. Zadnji prilastem pomeni, da je vsak glas enak in torej enak vpliv vsakega državljana-volilca. To je, kajpak, mogoče samo s poštenim proporčnim sistemom brez vstopnih pragov ali pretiranih večinskih nagrad.

Desni reformisti sedanje vladne koalicije pa razmišljajo o takem volilnem sistemu, da bodo vpliv imeli samo tisti, ki podpirajo določene vladajoče sile, ne pa opozicijskih ali takih, ki želijo družbene spremembe tega sistema, torej levice. Ni naključje, da vse, celo nova zakonodaja o financiranju strank,. Teži k izločitvi levice iz organov odločanja. Komunistov ni v parlamentu že 5 let in to se pozna. Pet milijonov volilcev manjših in srednje velikih strank nima besede!

Voditelji koalicije PD-PDL-PR pa trobijo, da majhne stranke nimajo smisla. Še pred nekaj desetletji, ko je v Italiji volilni zakon ščitil pluralizem, so majhne stranke, ki so predstavljale pomembne segmente družbe in predvsem elitne idejne kroge, imele velik vpliv, celo v vladah. Se spominjate Uga La Malfe, Saragata, Spadolinija, Malagodija? Saj so bili med očeti italijanske republike.

Tako je vlada predstavila zakon, ki naj bi strankam odvzel javno financiranje, kakor želi naščuvano javno mnenje. Seveda si Berlusconi mane roke, njemu res ni treba črpati sredstva iz javnih proračunov.

Letta pravi, da bodo stranke dobile sedeže in druge bonitete. Prav, vendar bi to moralo veljati proporčno za vse, ne samo za stranke, ki sedijo v parlamentu in vladi.

Potem predlaga davčni prispevek 2 tisočink, kjer bi morali državljani povedati, kateri stranki namenjajo svoj denar. Kar seveda krši pravilo, da so volitve tajne. Koliko delavcev se bo upalo napisati v svoji davčni prijavi, da želijo podpreti komuniste, če bodo mislili, da tvegajo svoje delovno mesto? In nezaposleni, ki se bojijo, da jih potem ne bodo vzeli v službo? Kaj pa, če bo delodajalec zahteval, naj pokažejo kopijo davčne prijave, da preveri njihovo „politično zanesljivost“?

Iz te moke ne bo kruha, pač pa Letta predlaga velike davčne olajšave za zasebne prispevke strankam. Po domače povedano, je to legalizacija lobbyjev in podkupovanja! Vladajoče stranke so lahko zadyovoljne, demokratični sistem pa ne.

Kdaj se bodo „demokrati“, ki včasih pogledajo nazaj v zgodovino in si domišljajo, da prihajajo z leve, zbudili in uprli?Se zavedajo, da se končno uresničuje prevratniški načrt Licia Gellija in njegove tajne lože P2, v kateri je bil, glej naključje, njihov sedanji veliki zaveznik inboter Silvio Berlusconi?