Za nami so tudi zadnje upravne volitve. Opredeljenim levičarjem, kljub prihajajoči poletni vročini, naloga razmišljati o tem, kaj storiti v bližnji bodočnosti in na daljši rok. Komunistom še posebej.
{jcomments on
Izidi volitev prikazujejo shizofrenično sliko Italije. Spopadli sta se stranki, ki ljubeznjivo sodelujeta v vladi „širokega zavezništva“ Enrica Lette in se pripravljata na spremembo ustave v duhu „tretje republike“, nič več parlamentarne, pač pa predsedniške in torej po Berlusconijevem okusu. Ljudje so verjeli v fato morgano, privid alternativnosti, in podprli manjše zlo, torej levi center, ki v resnici ne obstaja več.
Komunisti in levica so v tej farsi odigrali zgolj obrobno vlogo. Včasih alternativno, drugič s podporo kandidatom, ki so – kot v Rimu, Catanii ali Trevisu – predstavljali manjše zlo.
Zdaj pa stoje komunisti in levica pred neizbežnimi opredelitvami. Odločati morajo o sebi.
Obe komunistični stranki (SKP in SIK) sta sklicali svoje kongrese. SIK takoj, čez mesec dni, v Chiancianu, SKP konec leta.
SIK je razpravo začela takoj po februarskih volitvah, ko je njen tajnik Diliberto z vsem vodstvom odstopil in prevzel odgovornost za poraz Ingrojeve liste. Sklicali so kar štiri zaporedne seje svojega centralnega komiteja, ki šteje 150 članov. Razprava je bila intenzivna in živahna, predvsem pa svobodna. Na koncu so oblikovali politično komisijo, ki je bila zadolžena, da pripravi kongresno resolucijo. Tudi v komisiji, ki je štela 35 članov, je bila razprava živahna in ustvarjalna, bodisi na sejah, kakor tudi preko elektronskega spleta. Na koncu je bila odobrena resolucija, dolga 50 strani, v kateri so temeljne smernice in stališča do akutnih vprašanj krize kapitalizma, EU, Italije in levice. Manjši skupinici – na desni in levi – sta napovedali nekaj popravkov k temeljni resoluciji.
Srž kongresne teze je, da je v Evropi potrebno najtesnejše sodelovanje komunističnih in levičarskih partij, članic GUE, leve skupine evropskega parlamenta, da se prepreči izvajanje restriktivnih in protiljudskih politik EU, ki je pod vplivom finančnega kapitala. Glede Italije SIK meni, da levega centra ni več, odkar se je PD pogodil z Berlusconijem za skupno vlado in spremembo ustave, zato je potrebna čim večja enotnost levih in protikapitalističnih sil, brez razlike. V tem okviru pa je potrebno združiti komuniste v eno samo stranko, ki bo hrbtenica združevanja na levici. V Italiji pa SIK ponuja oblikovanje „Enotne levičarske fronte“, v katero naj bi vstopile vse stranke, organizacije in gibanja, ki nasprotujejo kapitalističnemu liberalizmu in zavezništvu med PD in PDL.
V SKP, ki je svoj kongres sklicala konec leta, gredo stvari počasneje, tudi zato, ker med prenovitelji vlada sistem organiziranih struj. S konkretnimi predlogi, ki so v marsičem podobni ravnokar omenjenim, je v svojem blogu nastopil Claudio Grassi, vodja struje „Biti komunisti“ (Essere comunisti), ki je v SKP Furlanije Julijske krajine večinska.
Grassi poziva tajništvo SKP, naj potrdi in udejani napovedani odstop, hkrati pa ponuja linijo združevanja italijanske levice. Ob ugotovitvi, da Vendolova SEL za sedaj o tem noče slišati, Grassi predlaga vsaj združitev obeh komunističnih strank (SKP in SIK), saj „bosta tudi združeni še vedno nezadostni, ločeni pa sta naravnost smešni.“
Ob Grassijevem razmišljanju se poraja tudi dilema o tem, kako nastopiti na prihodnjih evropskih volitvah. Stranka evropske levice, h kateri spada tudi SKP, predlaga namreč, da bi na evropskih volitvha nastopila s svojim kandidatom za predsednika EU in govori se o Ciprasu, voditelju grške Sirize. Vendar se dobršen del evropskih komunistov s tem ne strinja, saj nasprotuje oženju itak okrnjene evropske demokracije s predsedniškimi sistemi. SIK pa meni, da bi za združevanje evropske levice morali upoštevati enotno evropsko predstavništvo GUE, v katerem so vsi komunisti, levičarji, nemška levica, skandinavski okoljevarstveniki itd.
Problem je v tem, da Vendolova SEL pripada evropski socialistični stranki, skupaj s PD in drugimi evropskimi socialdemokrati in laburisti, ne več združeni levici.
Razprava je odprta. Gre za bodočnost komunističnega gibanja, ki je v Evropi še kar močno, v Italiji pa razdrobljeno. Od tod vabilo vsem, ki jim je usoda opredeljene levice pri srcu, da sodelujejo v kongresnih razpravah SIK in SKP in drugih gibanj.
