Slovenija se v domačih in tujih medijih že dolgo časa pojavlja kot morebitna naslednja kandidatka med članicami EU, ki bo prisiljena zaprositi za mednarodno finančno pomoč.{jcomments on}
Izkušnje iz držav na periferiji EU (Grčije, Portugalske, Španije, Cipra in Irske), ki so se bile v preteklih letih primorane zateči k finančni pomoči EFSF (danes ESM) in zloglasne trojke, kažejo, da so finančni svežnji pomoči delovali vse prej kot blagodejno. Besedna zveza finančna pomoč se je namreč izkazala za, blago rečeno, evfemizem. Prvič že zato, ker nobena od držav »prejemnic pomoči« po poravnavi vseh obveznosti, ki izhajajo iz reševalnih programov, ne bo izšla kot neto prejemnica finančnih sredstev. Drugič pa zato, ker so svežnji pomoči iz evropskih skladov pogojeni z drakonskimi varčevalnimi ukrepi in strukturnimi reformami, ki gospodarstva držav dokazano potiskajo na rob propada, množice delovnih ljudi pa celo na rob preživetja.
Ob dejstvu, da so pogubni učinki reševalnih programov ESM in trojke že dolgo znani, je težko razumeti, zakaj ljudje s samega političnega vrha slovenske države tako rekoč prosijo za mednarodno finančno pomoč. Že pred letom dni je bivši premier Janez Janša z svojimi neutemeljenimi izjavami o neizogibnosti takojšnjega bankrota Slovenije odločilno prispeval k spodbujanju preplaha na finančnih trgih in podpihovanju špekulacij o prošnji Slovenije za pomoč. Prejšnji teden se je Janši pri tem početju pridružil še minister sedanje vlade Gregor Virant, ki je zatrdil, da je, če stresni testi pokažejo, da je stanje v slovenskem bančnem sektorju slabše od pričakovanega, za Slovenijo najbolj smiselno in najprimerneje, da zaprosi za pomoč ESM. Težko je razumeti tudi, zakaj ravno politične elite, ki na deklarativni ravni najbolj zvesto sledijo politiki izravnanega proračuna, podajajo izjave, ki so kot voda na mlin špekulacijam na mednarodnih trgih, zaradi katerih se cena zadolževanja Slovenije zvišuje.
A v kontekstu politične strategije, ki ji v zadnjih letih vse bolj dosledno sledijo skorajda vsi pripadniki slovenskega političnega razreda, tovrstne izjave niso presenetljive. Najvidnejši agenti kompradorskih elit se namreč že desetletja trudijo, da bi Slovenijo spremenili v hiperkonkurenčno državo s popolnoma fleksibilnim trgom delovne sile, ki bo tujim investitorjem lahko ponudila prijazno poslovno okolje. A poslovno okolje, o katerem sanjajo, je prijazno zgolj in samo za mednarodni kapital, ki si lahko v taki državi obeta neskončne priložnosti za izkoriščanje poceni in nezaščitene delovne sile, ob tem pa mu ni treba skrbeti za plačevanje visokih davkov. Čeprav so vladajoči razredi v Sloveniji pri zasledovanju teh sanj, ki so z vidika delovnih ljudi nočna mora, prišli že precej daleč, so se pri uveljavljanju reform vedno soočali z odporom sindikatov in delavstva, ki svojih delavskih in socialnih pravic pač ni bilo pripravljeno žrtvovati v imenu konkurenčnosti. Drugi problem, ki je onemogočal uveljavitev škodljivih reform, pa so bili po navadi dolgotrajni zakonodajni postopki ali referendumi. Za politični razred je vedno obstajalo preveč demokracije.
Zaostritev fiskalne krize, intenziven pritisk finančnih trgov in mednarodnih institucij ter špekulacije o morebitni prošnji Slovenije za pomoč zato kompradorskih elit nikakor ne ovirajo ali utesnjujejo pri uveljavljanju njenih politik. Nasprotno, tovrstno izredno stanje ji ponuja idealno okolje za hitro in učinkovito uveljavljanje politik, ki služijo interesom mednarodnega kapitala. V tem kontekstu bi prošnja za finančno pomoč, ki bi jo Slovenija dobila le, če bi takoj izvedla škodljive varčevalne ukrepe in strukturne reforme, pomenila še dodaten korak naprej k uresničitvi njihovega sna. S tem bi slovenska država izgubila tudi vsakršno avtonomijo pri odločanju o fiskalni politiki, kar bi izničilo še zadnje možnosti državljanov, da s pritiskom na državni zbor preprečijo te ukrepe. S pomočjo zunanje prisile, ki jo s seboj prinaša prošnja za finančno pomoč, bi lahko na hitro likvidirali socialno državo, poteptali vse dosežke, ki so si jih delovni ljudje skozi čas priborili in tako iz Slovenije končno naredili raj za tuje investitorje.
V patetičnih krikih po finančni pomoči kar najglasneje odmeva beda slovenskega vladajočega razreda, ki je izgubil vso podporo sodržavljanov in lahko za svoje antisocialne politike zaveznike išče le še med neizvoljenimi evropskimi tehnokrati.
