Kdo je vedel, da ena izmed zadnjih evropskih pogodb obvezuje vse vlade, da znižajo plače v javnem sektorju in pokojnine glede na dolgost življenja? Pa saj nam ni nihče tega povedal. In vendar je res, pogodbo so državniki podpisali pred dvema letoma.In podobnih zadev je nič koliko. Nekatere smo morali celo vključiti v ustavo, druge zapovedujejo naglo nižanje zgodovinske zadolžitve, kar bo Italijo stalo tudi sto milijatrd evrov letnih rezov in zategovanja pasu.

{jcomments on}

 

In vendar so nam pravili, pred nekaj desetletji, da je EU združba narodov, ki v miru in solidarnosti načrtujejo svojo bodočnost.

V miru? EU se je začela vpletati v vojne pustolovščine že ob razpadu Jugoslavije, predvsem pa je njeno širjenje sovpadalo s širjenjem agresivnega in nepotrebnega pakta NATO. Rezultat tega širjenja je, da EU bremenijo manj razvite države kot Romunija in Bolgarija, ki sta vendar uperjeni proti ruski nevarnosti v Črnem morju, pendant Turčiji in Grčiji. Ko je Ukrajina poskusila navezati dialog z EU so ji jasno rekli: najprej NATO, šele potem evropske naveze. In tako je bilo tudi s Slovenijo in Hrvatsko.

O solidarnosti bi ne govorili, saj je vsem na dlani, da gospodarsko močnejši nemški sever potiska v blato evropsko-sredozemski jug.

Pri vsem tem pa je značilno, da politike žrtev in zategovanja pasu, tja do revščine, vsiljuje nekakšna „trojka“ (Mednarodni denarni sklad, Evropska banka, komisija), za katero je značilno, da nima demokratične legitimacije. So le predstavniki finančnega kapitala, medtem ko evropski parlament sploh nima besede. Je samo fasada in nič več. Ali po domače povedano, ima manj pristojnosti kot kakšen krajevni sosvet pri nas. Le plače evroposlancev so boljše.

V teh pogojih narašča nezadovoljstvo ljudi, ki bi želeli ven iz takšne EU ali pa vsaj spremembo temeljnih pogodb, ki jo obvezujejo.

Vendar je zadeva zapletena, ker naprimer italijanska ustava ne dovoljuje ljudskega glasovanja o evropskih pogodbah.

No, so tudi izjeme. Leta 1989 v vzdušju evropske evforije je namreč italijanski parlament sprejel zakon, s katerim je (izjemoma) razpisal posvetovalni referendum o EU.

Zakaj bi torej ne ponovili izkušnje in dovolili evropskim državljanom, da vsaj povedo svoje mnenje? V teku je zbiranje podpisov, namenjenih predsednici italijanske poslanske zbornice Lauri Boldrini, naj spodbudi sprejetje podobnega zakona in razpisa posvetovalnega referenduma o zadnjih evropskih obvezujočih pogodbah, ki so kakor okovi, s katerimi je finančni kapital dejansko uklestil Evropo in njene delovne ljudi.

Lepo bi bilo, če bi pobudo sprejeli tudi v nekaterih drugih državah, naprimer v Sloveniji ali Hrvatski, da bi bolje odmevala.

V nasprotnem primeru nas čakajo prihodnjo pomlad evropske volitve.