Piše Stojan Spetič – Te dni berem o vprašanju Bora in Stadiona 1.maj pri Svetem Ivanu v Trstu, ki ni priznan kot primarna ustanova v okviru financiranja dejavnosti slovenske manjšine, a tudi o načrtih, pravzaprav sanjah voditeljev športne organizacije, da bi tam uresničili velik in moderen športni center.

Morda pa je prav, da javnost dodobra ve, da smo tako možnost imeli pred dvema desetletjema in nam jo je zapravila… matična Slovenija, oziroma njena desnica.

Pojdimo po vrsti z zgodbo, ki je zapletena in umazana, kar se da.

{jcomments on}

 

Bil sem član italijanskega senata in sledil vsemu, kar je zadevalo slovensko manjšino. Nekega dne me pokličejo iz Zveze slovenskih športnih društev in prosijo, naj njihovo odposlanstvo pospremim k predsedniku olimpijskega odbora CONI, ki je tedaj bil Arrigo Gattai, demokristjan in Andreottijev človek.

Res so v Rim prišli Ladi Budin, Joži Peterlin in še kdo. Vprašanje, ki se je tedaj reševalo, je bil sprejem ZŠDI v olimpijski odbor, oziroma priznanje, ki so se mu nacionalistični krogi v Trstu upirali na vse kriplje.

Gattai je obljubil priznanje in omenil tudi možnost pristopa do financiranja, ki ga za urejanje športnih objektov zagotavlja Credito sportivo, posebna javna banka, kamor se steka denar najrazličneših športnih stav. V upravnem doboru CS pa je sedel naš prijatelj, bivši senator KPI, ki nam je bil na razpolago in je tudi sodeloval na srečanju pri vodstvu CONI.

Naglo smo se dogovorili za financiranje projekta o slovenskem športnem središču pri Sv.Ivanu, ki bi ga Credito sportivo podprla z 9 milijardami lir. Tedaj je bilo to ogromno denarja, saj bi krili vse stroške. Pogoji so bili dobesedno ugodni. Prvi 3 milijarde bi prejeli ob odobritvi gradbenega načrta, druge 3 na začetku del in zadnje 3 ob koncu del.

Sledil bi petletni premor in šele potem bi morali začeti odplačevati obroke posojila in sicer s smešno nizkimi obrestmi, ki bi jih deloma pokrila dežela iz svojega proračuna. Posojilo je bilo praktično zastonj, petletni moratorij pa bi nam omogočil olajšano plačilo, saj je Italijo pestila močna inflacija.

Res je, da bi lastnik športnega središča moral biti zadruga ali kaj podobnega, zato bi morali preleviti ŠZ Bor, da bi to novo moderno strukturo lahko upravljal.

Fantje iz ZSŠDI so se domov vrnili vzhičeni, mislim, da so nato sledila še neka tehnična srečanja pri Credito sportivo.

Takrat pa je „hudič“ dal svoje umazane prste vmes. Slovenija se je osamosvajala in mladi obrambni minister Janez Janša se je pohvalil pred novinarji, da je orožje prejel s pomočjo zamejskih športnih društev. Vest je nenadoma našla prostor najprej v tržaškem tedniku Il Meridiano di Trieste, takoj zatem pa sta ga povzela list la Repubblica in tednik Panorama…

Na hodniku senata sem slučajno srečal predsednika CONI Gattaia, ki me je ironično vprašal, če se Slovenci namesto s športom ukvaerjamo s tihotapljenjem orožja preko meje. Dal mi je jasno razumeti, da o kreditiranju slovenskega športnega centra v Trstu ni več najmanjšega upanja. Bili smo odpisani.

Na nekem sprejemu v Ljubljani sem osebno prosil Janšo, naj vest o orožju, ki naj bi ga tihotapila slovenska športna društva, uradno zanika. O tem ni hotel niti slišati.

Medtem so v zamejstvu kar tekmovali v tem, kako in koga blatiti na ta račun. Krožila so najrazličnejša imena domnevnih tihotapcev, zdaj na eni, spet nato na drugi strani naše politične mavrice. Toda resnica je pronicala na dan šele več let pozneje.

Orožje je v Slovenijo, pred vojno z JLA, prišlo na več načinov. Naprimer preko lažne stavke ljubljanskih smetarjev, ko so na „pomoč“ prišli s svojimi tovornjaki avstrijski kolegi. Morda so res odpeljali več ton smeti, toda v svojih kamionih so v Slovenijo pripeljali velike količine orožja za oborožitev novonastalih slovenskih vojaških in paravojaških enot.

Pri oboroževanju Slovenije je sodelovala tudi Italija, oziroma njene tajne službe, ki so poskrbele, da so neko noč odprli maloobmejni prehod pri Belopeških jezerih in spustile čezenj več tovornjakov polnih lahke pehotne in jurišne oborožitve.

Lahko se upravičeno vprašamo, kakšna je cena, ki jo je tedanja slovenska vlada Peterle-Janša plačala Avstriji in Italiji za dostavljeno orožje v času popolnega embarga. In najbrž nismo daleč od domneve, da smo vsaj del te cene plačali zamejci, ki so nas tako očrnili. Saj je vsakomur jasno, da je bila cena prej politična kot finančna. Orožarski posli pridejo pozneje…

Tako je splavala po vodi možnost, da bi brez težav uresničili v Trstu slovenski športni center.