Kaj se je pravzaprav dogajalo v Ukrajini? Če beremo časopise, ki objavljajo zgolj tekste zahodnih tiskovnih agencij, se ljudstvo upira oblastem, ker želi v EU. Je res tako?
{jcomments on}
Vprašati bi se morali, čemu Ukrajinci silijo v EU prav sedaj, ko Bruselj vsiljuje svojim članicam strogom proračunsko varčevanje in klestenje socialnih stroškov. Mar čakajo trojko kot rešitev svojih problemov? Iskreno povedano, ne. Bitka na Majdanu je večplastna. Opozicija, ki jo iz zapora vodi bivša premierka Julija Timošenko, obsojena zaradi koruptivnosti, skuša zrušiti predsednika Janukoviča, ki je legitimno zmagal na volitvah in ima v ukrajinskem parlamentu večino. Pretveza pa je vstop v EU, oziroma pristopna pogodba z EU.
Toda nihče ne napiše, da je tufdi vstop v EU le fata morgana, kajti prej bi morala Ukrajina vstopiti v vojaški pakt NATO. Tako je bilo z vsemi novimi članicami EU, od baltskih držav do Slovenije, Hrvatske, Romunije in Bolgarije: vsi so morali najprej v NATO in šele so jim odprli vrata v EU.
Skratka, strategija obkrožanja Rusije s pridobivanjem njenih bivših zaveznikov iz varšavskega pakta, ki jo je pred leti priporočal Zbignjew Brzezinskij, se dosledno nadaljuje. In to v interesu ZDA, ne EU, ki politično in vojaško vzeto ne velja počenega groša. Henry Kissinger je večkrat ponovil, da ne ve, komu naj telefonira, če želi vedeti za zunanjo politiko EU. Drugi so poudarili, da je Evropa gospodarski velikan in politični pritlikavec. Zamisel o evropski vojski je propadla, kljub naporom Francije in Nemčije, ker so ji nasprotovali Amerikanci in NATO.
Ukrajinsko opozicijo je Zahod naščuval in napodil na ceste z obljubo, da se jim bosta v EU cedila med in mleko. Pri tem so zaigrali na vse znane strune, vključno z podžiganjem sovraštva med ukrajinsko in rusko govorečimi državljani.
Ukrajina ima namreč skoraj 50 milijonov državljanov, jezikovno in narodnostno se deli na vzhodne pokrajine in Krim, kjer živijo pretežno Rusi in zahodne pokrajine, kjer so prebivalci ukrajinske narodnosti. Na Krimu ima svoja oporišča ruska vojaška mornarica.
Med drugo svetovno vojno je del Ukrajincev sprejel naciste kot osvoboditelje, kar je bila posledica težkega življenja in žrtev v letih kolektivizacije in po pripojitvi Galicije vsled pakta Molotov – Ribbentropp. Živ je bil antisemitizem, ki je privedel do grozovitih primerov pobijanja Judov, kot v zloglasnem Babjem Jaru. Čeprav se je večina Ukrajincev borila v partizanskih enotah in v rdeči armadi, so bili številni tudi primeri kolaboracionizma. Ukrajinski kolaboranti so divjali tudi po našem Krasu in v Rižarni, kajti Nemci so jih uporabljali za umazana dela.
To omenjamo zato, ker so nad demonstranti na kijevskem Majdanu vedno plapolale zastave ukrajinskih filonacistov, ne da bi zahodna občila tega kakorkoli komentirala. Računali so pač na neznanje gledalcev.
Kot rečeno je bil vstop v EU le pretveza za spopad za oblast, ki je Zahodnjakom spodletel. S spretno potezo je namreč ruski predsednik Vladimir V. Putin ponudil Ukrajincem gospodarsko pomoč v višini 15 milijard evrov in dobave plina s popustom 30% glede na evropsko povprečje. Rusija ima z Ukrajino (Belorusijo in Kazahstanom) carinsko unijo, kar pomeni, da Kijev izvaža v Rusijo hrano in električno energijo svojih jedrskih central brez carinskih dajatev. Vstop v EU bi vse to spravil na glavo.
Verjetno bi se Ukrajincem splačala nekakšna neuvrščenost med Rusijo in EU, da ohranijo svoje ekonomske prednosti in zgodovinsko vlogo. Navsezadnje se ruska zgodovina prične v Kijevu!
Oranžna ali kakršnekoli barve iz zahoda navdihnjena revolucija je za sedaj propadla. Zasluga gre tudi močnim ukrajinskim komunistom, ki so se uprli poskusom, da bi iz Ukrajine naredili nemško kolonijo pod evropsko zastavo.
Na zadnjem rusko-evropskem vrhunskem srečanju je eden izmed udeležencev mimogrede navrgel pripombo, da bi „ukrajinsko vprašanje“ lahko rešili zelo lahko. Rusija naj prekliče pakt Ribbentropp – Molotov, kar bi pomenilo neveljavnost takratnih ozemeljskih širitev. Galicija bi se vrnila k Poljski in postala članica EU.
Seveda bi bilo treba vprašati ukrajinsko prebivalstvo Galicije, ali želi spet pod poljsko oblast.
Igranje z ognjem na Majdanu ima tudi širše razsežnosti. EU pod tasktirko ZDA vabi v svoje vrste tudi Gruzijo na Kavkazu, ki sploh spada v Azijo, a bi v NATO prispevala k obkrožanju Rusije, ki je že pred leti reagirala tako, da je v nekdanji Prusiji (Kaliningrad) postavila svoje rakete kot odgovor na ameriška, oziroma atlantska raketna oporišča na Poljskem in Češkem.
Bližnjevzhodna kriza, Sirija in Iran, pričajo o tem, da je igračkanje z ognjem lahko zelo nevarno. Ukrajinsko krizo gre brati tudi v tem kontekstu.