Novi tajnik “demokratov” Matteo Renzi je takoj po novem letu pokazal svoje prve karte. Vladni večini in opozicijama, Berlusconijevi in Grillovi, je ponudil sporazum o volilni reformi in ukinitvi senata. Slednje očitno nakazuje namen, da se spremeni republiška ustava, oziroma demokratična struktura države. {jcomments on}

Seveda se Renzi, kot pristen „demokrat“ požvižga na decembrsko razsodbo ustavnega sodišča, ki je – ne pozabimo! – opredelila neustavnost dosedanjega volilnega sistema, ker je predvideval pretirano večinsko nagrado in ni imel preferenc, s katerimi bi volilci izbrali svoje predstavnike.

Kaj torej predlaga Renzi glede volilne reforme? Grillu, Berlusconiju in večinski koaliciji ponuja kar tri možnosti: 1. prilagojen „Mattarellum“, 2. „španski model“ in 3. „model volitve županov“.

Poglejmo, kaj pomeni vsak izmed Renzijevih predlogov.

1. „Mattarellum“ je volilni sistem, ki je prevladoval v prvi polovici prejšnjega desetletja, preden je desnica vsilila svoj „Porcellum“. Renzi ga je tako prilagodil, da se zdi sedanji neustavni sistem skoraj bolj demokratičen. Predvideva namreč ¾ volilnih okrožji (468), v katerih bi bil izvoljen kandidat, ki prejme več glasov od drugih. Ostala četrtina je v prejšnjem „Mttarellumu“ predstavljala nekakšen proporčni korektiv, kjer so stranke svobodno tekmovale med seboj. Za Renzija ni tako. 93 poslancev bi pripadalo avtomatsko, kot večinska nagrada, stranki, ki izvoli največ poslancev. 63 poslancev pa bi predstavljalo nekakšno „droit de tribune“, se pravi simbolično pravico do zastopanosti za srednje in manjše stranke. Seveda, če prestopijo prag 5%. Skratka, stranka relativne večine bi v parlamentu imela po novem kar 70% poslanskih mest, kar bi ji zagotavljalo možnost spreminjanja republiške ustave po mili volji in brez ljudskega preverjanja na referendumu.
   

2. „Španski model“ je podoben prejšnjemu. Italijo bi porazdelili na nekaj več kot sto volilnih okrožij, v glavnem po eno za vsako pokrajino, kjer bi izvolili po vrstnem redu število poslancev, ki jim pripada glede na število prebivalcev. N.pr. Trst bi imel 3 poslance. Značilnost španskega modela je velika razdrobljenost okrožij in individualno uveljavljanje kandidatov pred strankami. Ni naključje, da je pri srcu predvsem Berlusconiju, ki ve, da razpolaga s sredstvi za individualno volilno kampanjo. Seveda bi tudi v tem primeru vnaprej izločili stranke, ki ne dosežejo 5% volilnega praga.Ker pa je italijanska politična slika trenutno tripolarna (DS, FI in M5S) si je Renzi omislil še večinsko nagrado za kakih 15% poslanskih mest. Goljufija na kvadrat!

3. Vendar pravijo, da je Renziju še najbolj pri srcu sistem, s katerim sedaj volimo župane in občinske svete. To pomeni, da bi se stranke morale povezati v koalicije. Če ena izmed teh, oziroma njen premierski kandidat, preseže 50% glasov, prejme še verčinsko nagrado do 60% poslancev. Vendar je to skoraj nemogoče. Zato bosta tekmujoči koaliciji šli v balotažo s svojima premierskima kandidatoma. Zmagovalec, ne glede na odstotek prejetih glasov, prejme za svojo koalicijo 60% poslancev, ostalih 40% pa si razdelijo ostale stranke, ki so presegle prag 5%.

Če sedaj primerjamo Renzijeve predloge, jasno izhaja, da se na preference v glavnem požvižga. Izjema bi lahko bila pri tretjem modelu. Večinska nagrada je povsod. Prilagojeni Mattarellum (št.1) je sploh večinski, saj v bistvu ukinja celo proporčni korektiv. Tretji, „županski“ model krši razsodbo ustasvnega sodišča, ker dodeljuje večinsko nagrado do 60% poslancev premierskemu kandidatu in njegovi stranki, ne glede na to, kakšen odstotek glasov prejmeta v drugem krogu volitev. Če bi, naprimer, koalicija okoli PD prejela 40% glasov in premagala desnico, bi večinska nagrada znašala kar 20% mest, torej 126. Razlika s sedanjim sistemom je neznatna in torej očitno krši razsodbo ustavnega sodišča, ki meni, da je sedanja večinska nagrada pretirana.

Mi k temu dodajamo še misel o vstopnem pragu 5%. Italija ga ni poznala celega pol stoletja in to je omogočalo tudi manjšim, zgodovinsko pomembnim strankam, da so bile zastopane v parlamentu. Naj omenimo republikance, liberalce, socialdemokrate, radikalce. Skratka, demokratično predstavništvo je bilo zagotovljeno. Potem so prav levi demokrati, z željo, da se znebijo konkurence na levi, predlagali vstopni prag 4%. Porcellum je celo predvidel možnost, da prejme svoje zastopnike tudi stranka, ki se je uvrstila takoj pod tem pragom.

Vsekakor so Veltroni, Fassino in pajdaši dosegli svoj cilj. Komuniste so izrinili iz parlamenta, nato pa še iz evropske skupščine. Kriva je bila seveda tudi razdrobljenost levice.

Pri volilnih sistemih pa je po vsem svetu veljalo pravilo, da večinska nagrada in vstopni prag ne gredo skupaj. Če zmagovalcu dodelijo večinsko nagrado, naj bodo zastopane tudi manjše stranke. Kajti 5% pomeni izločiti iz parlamenta stranko, ki bi sicer imela pravico do 32 poslancev!

Kako velika je ta goljufija dokazuje primer zadnjih volitev, ko je bilo zaradi vstopnega praga izločenih več strank, ki bi skupaj zbrale tudi 15% in v normalnih pogojih izvolile skoraj sto poslancev. Ta poslanska mesta so bila dejansko ukradena volilcem.

Vstopni prag je tembolj krivičen, ker zmanjšuje pluralizem in utišuje opozicijo. „Demokrati“ se pri zagovarjanju sistema vstopnih pragov sklicujejo predvsem na Nemčijo, pri čemer tudi krepko lažejo.

Res je namreč, da je Nemčija v svoji sicer povsem proporčni volilni sistem, brez vsakršne večinske nagrade ali česa podobnega, uvedla 5% vstopni prag z izrecnim namenom, da iz Bundestaga izloči komuniste, proti katerim je uvedla celo zloglasni „Berufsverbot“, zakon o prepovedi, da bi v javne uprave in storitve zaposlovali komuniste.

Kljub temu pa nemški vstopni prag 5% ni tako kategoričen kot tisti, ki ga zagovarjajo Renzi in njegovi predhodniki. V Nemčiji so tudi možnosti, da se ga obide, naprimer v posameznih deželah ali če neka stranka v enomandatnem delu volilnih okrožij izvoli manjše število svojih kandidatov. Tako je nemška „Die Linke“ vstopala v Bundestag mimo kakršnegakoli praga, sedaj pa ga s skoraj 9% glasov ne potrebuje.

Kakorkoli že, Renzijevi predlogi dokazujejo, da gre PD in desnici za to, da se v Italiji zoži demokracija in uveljavi čimbolj avtoritarni oblastveni sistem, ki bi ustrezal Evropi finančnega kapitala.

Na koncu še pripomba o zajamčenem zastopstvu narodnih manjšin. Renzijevi trije modeli kajpak pozabljajo na manjšine. Očitno pa je, da bo kot običajno problem samo s Slovenci, ki so na ozemlju FJK manjšina, medtem ko so Nemci na Južnem Tirolskem in frankoprovansalci v Dolini Aoste vendar v večini. Slovencem je posredno nudil možnost olajšane zastopanosti prejšnji Mattarellum, ker je bilo tako oblikovano posebno okrožje med tržaškim zahodnim Krasom, Gorico in Nadiškimi dolinami. Sedanji sistemi tega ne predvidevajo in ni znakov, da bi se PD s svojimi zastopniki zavzaemala za to, da bi se spoštoval posebni člen zaščitnega zakona iz leta 2001, ki zastopanost manjšine to predvideva. Navsezadnje so mu nasprotovali že tedaj.