Aldo Rupel

Po Novem letu se je začelo pravo pranje možganov glede gospodarskega stanja v državi. Od najvidnejših politikov preko odmevnih TV salonov do krajevnih gospodarstvenikov vsi vprek govorijo o preobratu, ki ga bomo doživeli v tem sončnem letu (kot če bi koledar lahko vplival na spremembe samo zato, ker smo 31. decembra silvestrovali).

{jcomments on}

 

Recesija je zaustavljena, pokazatelji se bodo sicer rahlo a vztrajno višali, celo padec inflacije prikazujejo kot gospodarsko uspešnost, saj je večštevilčna inflacija še vselej bila znak razpada sistema. Finančni trgi in njihove operativne centrale – beri bančni zavodi – ne kažejo več alarmantnih znakov, (saj jih vztrajno dokapitalizirajo z javnim denarjem, zapravljivcev pa ni v ječah nič več kot pred začetkom krize leta 2008; če ne gre drugače, pa si izmislijo slabo banko… – prejšnji teden sem bral o brihtni zamisli, da bi oblikovali slabo stranko za falirane politike), skratka krivulja bo šla navzgor.

Šla bo kakor za koga, kajti isti analitiki v drugem delu svojih posegov izjavljajo – oh, ‘sancta semplicitas’, da se brezposelnost ne bo zmanjšala, pravzaprav se bo povečala. Tu se neha vsakršna (zaenkrat ) besedna potrpežljivost. Na tako naduta izvajanja, s katerimi se mimogrede uveljavljajo prežvečene liberalistično kapitalistične dinamike o GOSPODARSI KRIZI, KI NAJ SE REŠUJE Z ODPUŠČANJEM ZAPOSLENIH (z vojno še ne!), nastopi etična in praktična obveznost, da se odgovori s prav tako poznano in preverjeno ideologijo najbolj klasičnega marksizma – „altroke“ ‘konec zgodovine’, kot so nas pred petnajstimi leti (in še prej) ‘futrali’ s samovšečno Fukuyamovo teorijo o nekonfliktnosti človeškega rodu po padcu Berlinskega zidu.

Značilno je pač in za nekatere tudi samoumevno, da je pokazatelj izboljšanja rast borznih indeksov, politična stabilnost – se pravi na opiju televizijskih kanalov grajena lobotomizacija prebivalstva, in zadovoljstvo kastne oligarhije (niti ne srednjega sloja, kaj šele proletariata – v modrih kombinezonih ali računalniškega po call centrih). Prebivalstvo, rajo, zdravstvo, izobraževanje, kulturno nadgradnjo enostavno odmislimo. Pomembno je ustvariti rajajoče vzdušje ‘fin de siecle’ z začetka 20. stoletja; pomemben je videz, ki ga kažejo ritozvijajoče se ‘veline’ in, kdor ne trobi v ta rog, „peste lo colga!“ Je OUT!

Nasprotni znaki, znaki proti toku, so zelo redki. Že to, da jih vselej obkrožijo v oklepe oblečeni policaji (niti ne policisti), kaže, da gre za obsojanja vredne nergače, najmanj za čudake, ki verjamejo v nekakšno „nebulozno in brezvezno socialistično družbo“ (izražanje po slovenski Nacionalki). Res je – ni še zaživela neka ‘tretja pot’ in če le pokaže odtenek svojega nastajanja – ajde navali narode!!! nanjo z vsem težkim topništvom novinarske manipulacije. Halo efekt pač deluje duhamormo na prednji del možgan in prevladujejo zato ta ‘mali’, tam zadaj pri tilniku. To manipulatorji množic dobro poznajo in v bistvu gre v zadnjih treh letih za psihološko vojno napovedi, obljub, premešavanja strank, struj, stališč, odtenkov ob neomajni blokadi sistema. Doklej?

Ena od domnev: do trenutka, ko bo sedanjih nekaj sto tisoč, morda milijon in pol, brezposelnih ali prekernih dvajset in tridesetletnikov/letnic ostalo brez že itak upokojenih staršev in babic, ki jim sedaj vsaka dva tedna stisnejo v žep po 100 evrov, jim zagotavljajo kosilo, posteljo in par jeansov. Preteklost nas spominja, da so se tej nevarnosti kapitalski interesi izognili z vojnami – notranjimi in mednarodnimi. Notranjim pravimo državljanske, zunanjim pa imperialistične. Bo nastajajoči lumpenproletriat (seveda je na pogled drugačen od vsej preteklih) nasedel na dinamiko populizmov, ali se bo oblikovala avangardna špica gramscijev, pertinijev, brozov, luksemburk in pasionarij?!?

Kdor se je prebil do konca sestavka, se sme vprašati odkod ta „veterokomunistična navlaka“? Sproža jo prav tako, ali pa veliko bolj, zakrknjeno vedenje in teoriziranje tistih, ki strgajo po dnu soda v Grčiji, Španiji (ni res, da gre sedaj Španji bolje: tudi tam gre zgolj za finančne pokazatelje, ne za položaj stotisočev), Sloveniji… in se bodo v Italiji zdaj, zdaj linearno lotili (v najrazličnejših kamuflažnih preoblekah) družinskih prihrankov, zaradi česar bo na primer 10% davka na bančnih tekočih računih za večino pomenilo pet let prihrankov na zadnjih dvajset let, za druge pa enotedensko bivanje v Cortini ali v Dubaju.

Prav nobena navlaka: še enkrat in prepričano – zgodovina se ni končala leta 1989! Družbene zakonitosti, zlasti pa možgani se spreminjajo na obdobja, ki jih štejemo v deset tisočih let. Toliko so se pa le spremenili v zadnjih 10.000 letih, da je mogoče najti „tretjo pot“. In spet: ali so se toliko spremenili, da poiščejo mirno pot, ali bodo zaukazali roki, naj prime za kij?