Pred natanko 20 leti so staroselska majevska ljudstva iz Chiapasa na jugovzhodu Mehike v svet poslala jasno sporočilo: ¡Ya basta! − Dost je! Dovolj je pet stoletij fevdalno-kapitalističnega kolonializma, ki je staroselska ljudstva razvrednotil v ceneno podeželsko in mestno delovno silo. Dovolj je izkoriščanja brez pravice do lastne preteklosti in jezika, brez upanja na boljšo prihodnost.
{jcomments on}
V začetku devetdesetih let je kolonialno izkoriščanje dopolnila še neoliberalna dogma v obliki Severnoameriške zveze proste trgovine (NAFTA), ki je predvidela ukinitev meja za trgovino in investicije med Združenimi državami Amerike, Kanado in Mehiko. Z vstopom Mehike v zvezo NAFTA je bil dne, 1. januarja 1994, dejansko odpravljen 27. člen ustave, najpomembnejše pridobitve mehiške revolucije 1910−1919, ki je zagotavljal, da zemlje staroselskih skupnosti ni mogoče prodati ali privatizirati. Poleg tega so staroselci jasno opozorili, da bo ukinitev trgovinskih meja prinesla poplavo poceni ameriške koruze, katere proizvodnjo subvencionira ameriška vlada. S tem bi bil zadan poslednji udarec avtonomni majevski kulturi, ki je osredotočena na tradicionalno kmetijstvo s koruzo kot osrednjim pridelkom.
V obdobju, ko je po propadu državnih socializmov v osrednjem medijskem in intelektualnem diskurzu prevladalo prepričanje, da smo dosegli konec zgodovine in je neoliberalni kapitalizem edina izbira, so se majevska ljudstva povezala v Zapatistično vojsko narodne osvoboditve (EZLN), ki je svoj vzor našla v revolucionarnih kmečkih vojskah Emiliana Zapate in Pancha Ville. Pred 20 leti so v odgovor na vstop v zvezo NAFTA izvedli simbolno zasedbo urbanih središč Chiapasa. Namen ni bil osvojiti oblasti, temveč od mehiške vlade zahtevati, da vlada ubogljivo v skladu z dejanskimi potrebami ljudi ter staroselskim skupnostim dovoli avtonomno samoupravo. V maniri kolonialne tradicije je mehiška vlada izvedla totalno vojaško represijo nad upornimi staroselci. Zgolj na podlagi pritiska mednarodne javnosti, ki so jo Zapatisti o dogajanju obveščali preko interneta, se je vojaška mašinerija ustavila, preden je prišlo do genocida. Med staroselci in vlado je bilo podpisano premirje, ki pa že dve desetletji dejansko pomeni trajno vojno nizke intenzivnosti, saj so majevske skupnosti obkrožene z vojaškimi bazami in provladnimi paravojaškimi skupinami.
Po podpisu premirja so majevski staroselci, ne glede na stalno agresijo in provokacije vojaških in paravojaških enot, začeli graditi drugačno družbo. Med najbolj revnimi in izkoriščanimi prebivalci Mehike je začela nastajati alternativa prostemu trgu in družbi sebičnih posameznikov. V dvajsetih letih so Zapatisti povsem neodvisno od mehiške države vzpostavili samoupravne občine, utemeljene na neposredni demokraciji, v skladu s staroselskimi tradicijami. V teh občinah je organizirano avtonomno zdravstvo in šolstvo, ki je bolj razvito kot tisto, ki ga v primerljivih okoljih (ne) zagotavlja mehiška vlada. Eden od velikih uspehov je tudi povsem enakopravna vloga žensk in njihova avtonomija, saj so ženske v mehiški patriarhalni družbi sicer podrejene moškemu delu populacije. Zapatisti so izkoreninili alkoholizem, ki uničuje druge staroselske skupnosti, prav tako je stopnja kriminala v samoupravnih občinah bistveno nižja kot v drugih delih Mehike. Z drugimi besedami, Zapatisti so ponovno zgradili skupnost na podlagi tradicionalnih demokratičnih praks in delovanje skupnosti podredili skupnemu dobremu namesto individualnemu profitnemu interesu.
Vpliv zapatističnega upora je lokalen in globalen. Na ravni Mehike so se v zadnjih letih številne druge staroselske skupnosti odločile za samoorganizacijo po zapatističnih načelih − zavrnile so sodelovanje s koruptivnimi političnimi strankami, izgnale državne in zvezne policijske enote ter vojsko in se vrnile k staroselskim oblikam samouprave s skupščinami, rotacijo pomembnih funkcij in samozaščitnimi enotami za zagotavljanje varnosti pred nasiljem države, paravojaških skupin in narkokartelov. Na globalni ravni so zapatistične skupnosti v svet poslale sporočilo o avtonomnem, samoupravnem organiziranju skupnosti, o možnosti neposredno demokratičnega odločanja in dokazale, da za spreminjanje sveta ni potreben revolucionarni prevzem oblasti, temveč gre pri preseganju kapitalizma za dolgotrajen in razvijajoč proces, ki se mora graditi od spodaj. 1. januar 1994 se bo zapisal v zgodovino kot dan, ko se je razblinil mit o koncu zgodovine, dan, ko kapitalizem ni bil več končna oblika človekovega obstoja! Ali kot pravijo sami Zapatisti: Zapata vive, la lucha sigue! − Zapata živi, boj se nadaljuje!