Letošnji januar bo za italijansko levico usodnega pomena. V nekaj tednih naj bi se odločilo marsikaj važnega, kar lahko na dolgi rok vpliva na obstoj in značilnosti levice na polotoku.
Še pred božičem je potekal kongres SKP, ki je izvolil svoj vsedžavni svet. Izbiro tajnika stranke so nato odložili na januarsko zasedanje.
{jcomments on}
Izvoljeno je bilo manjšinsko tajništvo, ki ga spet kot prej vodi Paolo Ferrero, bivši minister za socialne zadeve v zadnji Prodijevi vladi, ki pa sedaj odklanja kakršenkoli dialog z demokratsko stranko in poudarja nujnost, da se za majske evropske volitve osnuje skupna levičarska lista pod okriljem kandidature grškega politika Aleksisa Tsiprasa. Pri tem Ferrero poudarja, da bi se udeleženci te skupne liste morali odpovedati „istovetnosti“, najbrž simbolom, kakor tudi kandidaturi vsakogar, ki je v zadnjem desetletju sedel v parlamentu.
Nekaj polemik je na levici sprožilo dejstvo, da je v tajništvo, izraz Ferrerove frakcije, vstopila tudi predlagateljica resolucije proti združevanju komunistov.
Druga notranja frakcija „Biti komunisti“ (Essere comunisti), ki jo vodi Claudio Grassi, tajništva ni podprla, zavzela je kritično stališče in sklenila, da bo na lastno pest priredila v soboto 18.januarja v Rimu skupščino komunistov in levičarjev, na katersi bo tekla razprava o tem, kako združiti levico in komuniste in kako nastopiti na evropskih volitvah.
Naslednjega dne, v nedeljo 19. januarja, je svoj aktiv kadrov, odprt vsem drugim komunistom in levičarjem, sklicala tudi Stranka italijanskih komunistov. Uvodno besedo bo imel njen novi tajnik Cesare Procaccini, bivši kovinarski delavec, ki je zamenjal pri krmilu stranke Oliviera Diliberta, po njegovem odstopu zaradi storjenih taktičnih napak, o katerih so razpravljali na kongresu stranke lansko poletje. Procaccini bo poudaril predlog italijanskih komunistov o čimprejšnji združitvi komunistov v novo enotno stranko, za evropske volitve pa predlaga „Fronto levih sil za delo“, v kateri naj bi sodelovali vsi, ki se zoperstavljajo kapitalizmu in neoliberalni politiki DS in Lettove vlade. Zdi se, da se bodo nedeljskega aktiva udeležili tudi predstavniki SKP, ki ne odklanjajo akcijske in organizacijske enotnosti komunistov. Na skupščino so bili vabljeni tudi zastopniki manjših skupin, ki se zbirajo na levici (Stranka dela Cesara Salvija in sindikalista Patte, zelena struja, ki jo vodi Bonelli, Državljanska akcija sodnika Ingroie) in tudi SEL Nikija Vendole.
Proti koncu januarja bo namreč tudi kongres SEL, ki stoji pred pomembnim razpotjem. Vendola je že dal vedeti, da predlaga novo zavezništvo z Renzijevimi demokrati, celo razpust SEL in vstop v demokratično stranko. Tako upa, da bo ohranil predstavništvo v evroparlamentu, ki ga s sedanjimi 3% glasov ne more doseči.
Vendar se z Vendolo, ki se je zadnje čase precej kompromitiral in je predmet sodnih preiskav, predvsem zaradi Ilve v Tarantu, ne strinjajo vsi. Mnogi v stranki razmišljajo raje o približevanju levici, posebno odkar je bila SEL potisnjena v opozicijo, čeprav je na lanskih februarskih volitvah sodelovala v zavezništvu „Italija skupna dobrina“ z demokrati in socialisti.
Verjetno bo spet prevladal Vendola s svojim mežikanjem Renziju, a se v tem primeru lahko zgodi, da se del članov stranke opredeli za levico in sodelujejo v procesu zbliževanja.
Na morebitno enotno levičarsko listo, kateri Ferrero skuša že določati okvire in pogoje, ko hkrati priznava, da ni v teku potrebno dogovarjanje, skuša vplivati tudi dnevnik „la Repubblica“, ki preko svoje uvodničarke Barbare Spinelli predlaga, naj bi Tsiprasovo listo oblikovali brez strank in vidnih levičarskih osebnosti, s segmenti „civilne družbe“. Pri tem je podpirajo nekateri izobraženci, kot je Paolo Flores d’Arcais.
Med komunisti pa prevladuje prepričanje, da je prav pomanjkanje jasne identitete in meglenost političnega obličja razlog za klavrni poraz Ingrojeve liste na lanskih parlamentarnih volitvah. Evropski trenutek je tako kritičen, da je treba pred ljudi stopiti z jasnimi in odločnimi parolami, brez taktiziranja in slepomišenja.
Izid sobotne in nedeljske skupščine naj bi predstavljal nov dialektični trenutek pri oživljanju razprave na italijanski levici.
Naslednji teden, v soboto 25.januarja, pa bo SIK priredila v Bologni seminar o evropski politiki, na katerem bo govor o programskih izhodiščih evropske levice. (sts)
