Gledamo, kaj se dogaja v Ukrajini in se spominjamo Jugoslavije. Zahod, oziroma EU, želijo novo kolonijo za gospodarsko izkoriščanje poceni delovne sile in hkrati strateškega partnerja na meji z Rusijo, po možnosti integriranega v NATO. Pri tem niso izbirali sredstev in podprli najbolj nazadnjaške nacionalistične in celo fašistične kroge.

{jcomments on}

Seveda, del ljudstva se je uprl oligarhiji, ki je privedla Ukrajino na rob katastrofe in revščine pod vodstvom nesposobnega in korumpiranega predsednika Janukoviča, ki je v usodnem trenutku zbežal.

Proti Janukoviču je bila tudi opozicijska ukrajinska komunistična partija, ki je bila, kakor njen voditelj Petro Simonenko, tarča napadov fašistične drhali, odkar je začel organizirati antifašistične oddelke za samoobrambo.

Čeprav glasno govorijo o nevmešavanju v notranje zadeve samostojnih držav, so v Kijevu med vstajniki bivakirali ameriški podpredsednik Mc’ Caine, evropska zunanja ministrsica Lady Ashton, francoski, poljski in nemški zunanji ministri in še drugi državniki, kot Kaczinsky, Tusk in celo podpredsednik evropskega parlamenta Gianni Pittella iz PD.

Ni težko uganiti, kdo je dal vstajnikom denar in orožje, da so lahko vzdržali dva emseca na barikadah in izkoriščali relativno strpnost sil javnega reda, dokler ni počilo. Naš tisk in televizije so propagandistično poudarjali stotine mrtvih, čeprav je število žrtev manjše, okoli 80 in med temi skoraj tretjina je policistov, ki so jih ubili vstajniki.Baje plačanci, ki so prišli iz Madžarske.

Ukrajini zdaj grozi razcepitev na nacionalistični zahod od Kijeva do Lwowa in proruski jugovzhod z rudniškimi bazeni, težko industrijo in delavstvom ter Krimom, kjer domuje ruska mornarica.

Evropski ščuvači se veliko niso menili za zgodovino, gonijo jih ekonomski interesi, dobiti novo kolonijo za gospodarsko izkoriščanje. Toda zgodovina zahodne Ukrajine jasno pove, kaj si lahko pričakujemo. Parlament je po prevratu sklenil ukiniti zakon, ki je ruskemu jeziku v polovici države priznaval vlogo drugega uradnega jezika, saj ga govori 20 milijonov državljanov. Zdaj skušajo odobriti tudi zakon o prepovedi ukrajinske KP, medtem ko naščuvana drhal ruši spomenike Leninu, ki je Ukrajini prvi priznal neodvisnost, in spomenike partizanom in rdeči armadi, ki jo je osvobodila izpod nacističnega jarma. Po vojni, v okviru SZ, je Ukrajina imela poseben status, celo lastno članstvo v OZN.

Res je, da je zahodna Ukrajina bila po prvi svetovni vojni in vsiljenemu miru v Brest Litovsku dejansko del Poljske. V okvir SZ se je vrnila šele po paktu Ribbentropp – Molotov leta 1938. Tedaj so sovjetske varnostne sile razširile represijo na te dele države in v nekaj mesecih opravile čistke, ki so SZ zajele v letih pred tem. Prizadet je bil nezanemarljiv del prebivalstva, ki je podobno kot v Pribaltiki, sprejel nemške čete kot „osvoboditelje“, vstopil v njihove vrste in pomagal pri množičnem iztrebljanju Judov in komunistov. Pri Kijevu je znan množični pokol Judov v Babjem Jaru.

Ukrajinske kolaboracioniste smo spoznali tudi v naših krajih, v tržaški Rižarni, kjer so opravljali najbolj umazana dela, mučili in ubijali zapornike, in na Krasu, kjer so ropali in požigali.

Zato ne moremo biti ravnodušni ob poslušanju obljube voditelja „proevropskih“ vstajnikov, ki je s puško v roki javno poudaril, da se bo boril, dokler ne bodo „iztrebljeni vsi Judje in komunisti“ v Ukrajini.

Komunisti smo ukrajinskim tovarišem in vsem antifašistom poslali izraze naše solidarnosti. Hkrati smo pozvali poslance in senatorje, ki se imajo za antifašiste in demokrate, naj ne dopustijo balkanizacije Ukrajine, saj bi račun za to plačali vsi mi.

Ukrajinska desnica je že zahtevala od EU 35 milijard evrov, saj se zaveda, da se mora za obljubljeno rusko pomoč obrisati pod nosom. V Bruslju govorijo, da bodo potrebni izredni ukrepi in vsem nam je jasno, da bomo pomoč ukrajinskim prevratnežem plačali navadni ljudje, predvsem delavci, upokojenci, brezposelna mladina.