Občasno ni napačno, da se v okviru odklapljanja od tekočih zadev, prepletanj in slutenj preselimo z umom in pomočjo branja za nekaj desetletij nazaj in podoživljamo (nekateri) ali se seznanimo (mlajši) z okoliščinami in zapleti, ki so bili značilni za štirideseta in petdeseta leta prejšnjega stoletja. Gre za zaplete znotraj mednarodnega komunističnega gibanja in sicer ideološkega, političnega in meddržavnega značaja.
Oprijemljivo povedano gre za spor med Kominformom (beri Sovjetsko zvezo) in FLRJ (beri KPJ) glede poti razvoja komunistične teorije in prakse ter mednarodnega levega gibanja.Osemnajst strani dolgo poglabljanje v izvirnem hrvaškem jeziku je Tomo Ravbar, bivši dijak s Primorske na goriški klasični gimnaziji, v prevedenem izvlečku dostavil v branje na elektronski Iskri. (aldo rupel)
Sovjeti so takoj po smrti Stalina, predvsem zaradi želje po sodelovanju pri obvladovanju kriznih žarišč na svetu, pripomogli k umiritvi napetosti glede odnosov v obdobju hladne vojne. Začeli so s procesom normalizacije meddržavnih odnosov z Jugoslavijo in leta 1955 sprejeli tudi “skupno” Beograjsko deklaracijo”. Začeli so tudi z izvajanjem politike približevanja državam, ki so se osvobodile kolonializma. S tem so napovedali spremembe svoje zunanje stalinistične politike. Aprila 1956 so sklicali 20. kongres sovjetskih komunistov, ki sta ga jugoslovanska in mednarodna javnost pričakovali s posebno pozornostjo. Seveda je to bilo razumljivo, ker naj bi na kongresu sprejeli sklepe kot politični okvir sovjetske zunanje politike in razvoja sovjetske družbe ter nakazali, v kateri smeri bodo pripravljeni prekiniti s Stalinovo politiko in začeli z destalinizacijo. Kongres je bil sklican v ozračju stališč članov sovjetskega vodstva, ki so zagovarjali novi tok pod vodstvom Nikite Hruščova. Končal se je s potrditvijo dotedanjega dela vodstva, ki je stremel k premagovanju slabosti sovjetskega političnega sistema, in sprejetjem vrste odločitev. Še zlasti so bile pomembne pričakovane spremembe sovjetske zunanje politike, sprejete pa so bile naslednje odločitve: spoštovanje načela enakosti pri graditvi odnosov med komunističnimi partijami in nevmešavanja v njihove notranje zadeve; spoštovanje načela sobivanja med državami z različnimi družbenimi odnosi; obsodba vojne kot sredstva za reševanje mednarodnih težav; možnost mirnega preoblikovanja iz kapitalizma v socializem; nenazadnje tudi: možnost graditve socializma, katere pot je lahko specifična in različna.
Hruščov, je prvi dan po Kongresu, za zaprtimi vrati nagovoril delegate “O kultu osebnosti in njegovih posledicah”. V govoru je obsodil Stalinov kult osebnosti in način vladanja, vendar se je izognil kritiki njegovega političnega modela. Po govoru niso sprejeli posebne kongresne resolucije o likvidaciji kulta osebnosti in njegovih posledic. Sprejel jo je Centralni komite sovjetskih komunistov meseca junija oziroma v času, ko je bila vsebina govora znana večini sovjetske javnosti. Govor Hruščova, bolj znan natančneje z naslovom “Tajno poročilo”, je več kot od vseh kongresnih odločitev pomenil dosežke in omejitve sprememb sovjetske politike in družbe.
Odločitve Kongresa in “tajno poročilo” so korak naprej v primerjavi z Stalinovo politiko. Niso pa bile zadostne tudi za potrditev resničnosti sovjetske trditve, kar se tiče odločnosti, da bodo prekinili z stalinizmom.
Vodilne države Zahoda so odločitve Kongresa ocenile samo kot spremembo sovjetske taktike v procesu uresničevanja globalne dominacije ‘komunističnega Vzhoda’ nad ‘demokratičnim Zahodom’.
Države socialističnega bloka so odločitve Kongresa ocenile kot podporo procesom destalinizacije in napoved demokratizacije njihovih družbenih odnosov in procesa krepitve miru in sodelovanja v svetu. Za jugoslovanske komuniste je bil 20. kongres po svoje zgodovinski dogodek. Pokazali so splošno zadovoljstvo nad njegovimi odločitvami, še zlasti nad napovedanimi spremembami sovjetske zunanje politike. Države Zahoda so takšno raven jugoslovanskega zadovoljstva razumele kot njeno umeščanje na Vzhod. To je bilo razumljivo glede na jugoslovansko politiko v obdobju po Drugi svetovni vojni. Jugoslavija se je uvrščala v regionalni varnostni sistem, ki ji je načelovala Sovjetska zveza in vzpostavila notranje družbene odnose po vzoru Sovjetske zveze. Jugoslaviji je največji razredni sovražnik predstavljal Zahod, kljub temu, da je bil slednji odločilen, kar zadeva pomoč v času spora z Stalinom. Jugoslavija je v času tega spora uspela vzpostaviti posebno vrsto socializma. Njegov temeljni okvir je bil še naprej podoben sovjetskemu. Zaradi tega tudi tedanji poskus pluralizacije jugoslovanske družbe po vzoru Zahoda ni uspel. Pravzaprav je bilo splošno znano, da je jugoslovanskim komunistom socializem oziroma komunizem končni cilj.
Že marca je Jugoslavijea uspela prepričati države Zahoda, da je njena zunanja politika nadblokovska in zato ne razmišlja, da bi vstopila v socialistični tabor. Ob vseh težavah je Jugoslavija nameravala vzpostaviti ravnotežje svojega položaja med bloki in nadaljevala s procesom vzpostavitve partijskih odnosov med sabo in Sovjetsko zvezo. Po kongresnih odločitvah, ki so napovedovale novo sovjetsko zunanjo politiko in proces destalinizacije, zlasti pa po ukinitvi Informbiroja, je sprejela junija leta 1956 odločitev o obisku jugoslovanske delegacije pod vodstvom Tita v Moskvi. Na določen način je bil to za večino jugoslovanskih komunistov začetek vrnitve Jugoslavije k svojemu “bratu”. Pravzaprav so pričakovali, da bodo Sovjeti sprejeli jugoslovanske zahteve glede razvoja jugoslovansko – sovjetskih odnosov. Šlo je za upoštevanje prispevka jugoslovanskih komunistov v antifašistični borbi in obenem h komunistični revoluciji, pa tudi dejstva, da so prišli na oblast brez neposredne sovjetske pomoči. Sicer pa so zagovarjali stališče, da bi morala izgradnja družbenih odnosov v Jugoslaviji biti po vzoru ZSSR, toda brez zaščite oziroma brez vmešavanja v notranja vprašanja, meddržavne odnose pa bi morali graditi po načelu enakopravnosti.
Obisk jugoslovanske delegacije v Moskvi se je na Titovo zadovoljstvo končalo s sprejetjem jugoslovanskih stališč in podpisom “Deklaracije o odnosih med Zvezo komunistov Jugoslavije in Komunistične partije Sovjetske zveze”, znane kot “Moskovska deklaracija”. Pomen “Moskovske deklaracije” in dosežki kongresnih odločitev o spremembi zunanje politike, se kasneje jasno kažejo v ukrepih glede zahtev delavcev na Poljskem in kasnejša dogajanja na Madžarskem. Spremembe sovjetske zunanje politike so bile očitno tudi po 20.kongresu možne samo v okviru naslednjih stališč: ohranitev socialističnega tabora in sovjetske dominacije je tako kot dotlej imperativ, kot je veljalo tudi za novo sovjetsko zunanjo politiko. Politika destalinizacije ne sme dopustiti dezintegracijo, temveč nasprotno okrepitev v vseh smislih socialističnega tabora. Izgradnja socialističnega tabora je pomembna zmaga ZSSR in mora biti pod sovjetskim nadzorom za vsako ceno, pa četudi z vojno. Sovjetska razmišljanja so tako jasna napoved obdobja ohladitve jugoslovansko – sovjetskih in meddržavnih ter medpartijskih odnosov.
Frane Bojmić, zgodovinar z otoka Pašmana (HR)
