V svojem bučnem »slavospevu« pred devetimi leti preminulem papežu Wojtyli, neo-svetniku, katoliški (in ne samo) svet očitno spregleduje nekaj njegovih »zaslug«.
Recimo to, da je v svoji zagnanosti proti totalitarizmu imel precej selektivne in svojevrstne kriterije »poseganja«, saj je hudiča videl le v »utopistično-totalitarni ideologiji« komunizma, veliko več prizanesljivosti in razumevanja pa je pokazal do fašističnih režimov Latinske Amerike, če je celo osebno obhajal kriminalca Pinocheta (medtem ko je hostijo npr. odrekel ločenim…) in »izobčil« napredne duhovnike »Teologije osvoboditve«, ki so »grešili«, ker so skušali povezovati vero z družbeno angažiranostjo: pokazal je naduto in prezirljivo držo tako do kriminalno usmrčenega salvadorskega škofa Romera, ki ga je opozarjal na nespoštovanje človeških pravic v svoji državi kot do duhovnika Cardenala, kateremu je zaničevalno odrekel pozdrav ob priliki obiska v Nikaragvi;
da je bila njegova »etična občutlljivost« nekam čudno naravnana, če je dopuščal in promoviral vatikansko banko IOR, ki ne slavi ravno po najbolj krščanskih in etičnih kriterijih poslovanja (da ne govorimo o »nečednostih« Vatikana v aferi Banco Ambrosiano, ko je papež Wojtyla de facto rešil zloglasnega bankirja msgr. Marcinkusa pred italijanskim sodstvom); da je pod njegovim »vodstvom« uspelo Vatikanu pridobiti skoro trideset odstotkov nepremičnin samo v Rimu in pomemben delež delnic v domala vseh multinacionalnih družbah,( do pred kratkim celo večino delnic družbe Serono, ki proizvaja kontracepcijske tablete Luteolas…);
da je dopuščal, da so mu darovali z zlatom okrašene luksuzne avtomobile , sam pa si je storil zgraditi v Castel Gandolfu bajni megabazen;
da je v svoji plodni »produkciji« svetnikov in blaženih (1338 blaženih in 482 svetnikov, več kot vsi njegovi predhodniki skupaj, približno 70 letno…) , večkrat v zanj značilni »showski« obliki posvetil osebnosti kot zagrebškega nadškofa Stepinaca, znanega zagovornika filonacistične ustaške diktature, Escrivà de Balaguerja, ustanovitelja »svetomafijske« Opus Dei, osebnega prijatelja španskega diktatorja Francisca Franca, (označil je kot »nujno kri« pokole falangistov….), prevaranta »Očeta Pia« (business is business…), papeža Pia IX , ki je »skoval« dogmo o papeževi nezmotljivosti, gorečega antisemita, šampijona verske nestrpnosti, avtorja enciklike »Sillabus errorum« v kateri je označil kot greh svobodo mišljenja, Terezo iz Kalkute, ki je »svoje« bolne prisilila, da so živeli svoje zadnje dni v neopremljenih bolnicah (čeprav je zanje prejemala bajne vsote denarnih prispevkov tudi s strani krvoločnih diktatorjev) , češ ,da so tako »vse bolj bližji bogu« in ki je večkrat izjavila, da bi med Galilejem in Sv. Inkvizicijo brez oklevanja zbrala slednjo…;
da je s pomočjo tedaj kardinala Ratzingerja skušal na vse načine pokriti pedofilske zločine katoliških duhovnikov ( enega izmed teh, Marciala Maciela, ustanovitelja zloglasne Kristusove legije, je na slovesnosti leta 2004 celo javno pohvalil, bostonskemu kardinalu Bernardu Lawu, obsojenemu zaradi pedofilskih eskapad svojih duhovnikov , pa so našli lepo stanovanje blizu Vatikana in mu zaupali celo mašo zadušnico ob papeževi smrti….), nekatere pa celo »poskril« v Vatikan;
da je svojo« sposobnost« dialoga in razumevanja pokazal s tem, da je »zamašil usta« številnim teologom, ki mu niso bili dovolj poslušni, npr. Leonardu Boffu (ustanovitelju Teologije osvoboditve), Charlessu Curranu (bil je ob katedro teologije na univerzi v Paderbornu, ker je svetoval večjo elastičnost Cerkve na področju spolnosti), Jacquesu Gaillotu, francoskemu škofu, znanemu pomočniku revežem, Hansu Kungu, švicarskemu teologu, ki si je upal podvomiti v papeževo nezmotljivost(!) , Marcialu Vidalu, španskemu teologu, ki se je zavzemal za prožnejše oprijeme do kontracepcije, splava in umetne oploditve, Alexu Zanotelliju, ker se je kot glavni urednik revije Nigrizia (preveč?) zavzemal za multikulturnost in še mnogim drugim…;
da je bil znan po tragikomičnem trmoglavljenju o nesprejemljivosti kondomov-sredi katastrofe z aidsom v Afriki-;
da je v svoji »karieri« izrekel kar nekaj cvetk kot npr. » Gotovo je rak tudi posledica nepravilnega spolnega življenja« (srečanje ginekologov, 30.9.1999)in »Kondom ni učinkovito zasčitno sredstvo proti aidsu, edino zanesljivo je spolno vzdržanje« (Osservatore romano, 4.april 2000);
da je spravil Cerkev nazaj v predkoncilsko obdobje s svojo zaprtostjo do evtanazije, celibata, homoseksualnosti, partnerskih zvez, z zahtevami po gmotnih cerkvenih privilegijih, predvsem pa s svojim političnim vmešavanjem, ki je bilo pri nas v Italiji žal, tudi zaradi nesramne »pokončnosti« politikov vseh sort, še posebej uspešno;
da je njegovo »miselno vodilo« glede razuma, ki mora obveznosmerno potovati do Resnice ( seveda edine pravilne, katoliške), osnovane na t.i. svetopisemskih tekstih – prepolnih neznansvetnih absurdnosti, logičnih protislovij, zgodovinskih netočnosti, etičnih perverzij, omalovaževanja žensk, opravičevanja genocidov in suženjstva – povzročilo v zgodovini več gorja in krvi kot katerakoli druga motivacija ali »utopično totalitarna ideologija«… Če razširimo to razmišlanje na vero nasploh, pa ne moremo mimo ugotovitve, da deluje ta, prav zaradi nadute samozaverovanosti, večkrat bolj kot kokain kot pa kot opij, kot je ugotavljal Umberto Eco, saj so imeli npr. esesovci napisano na svojih vojaških pasovih »Gott mit uns«, da so kamikazeji v glavnem muslimanski verski fanatiki, da je Bush začel svoje klanje v Iraku s stavkom« God bless America« Vsaj nekaj rahle relativistične, ponižne »zbeganosti« bi zato verjetno ne škodilo samooklicanim posestnikom Resnice…
Papež Wojtyla velik človek torej? Morda za nekritčne kratko in dolgohlačne papa-boyse, za “različno” laike, ne pa za vse druge ( in niti za celo vrsto uglednih teologov, ki se je javno izreklo proti njegovi »beatifikaciji«).
