(Stojan Spetič) Naj mi bo dovoljeno krajše razmišljanje o izidu nedeljskih volitev evropskega parlamenta.
{jcomments on}
Evropa šteje 800 milijonov prebivalcev, EU pa 500 milijonov. Na volitve je šlo kakih 43% volilcev, se pravi komaj 170 milijonov ljudi. To priča o prepadu med evropskimi oblastniki in ljudstvom, ki se čedalje bolj zaveda, da ne odloča o ničemer in da o njegovi zli usodi odločajo bankirji in birokrati finančnega kapitala.
Odsotnost z volitev (na Slovaškem 13%, v Sloveniji 23%) je sama po sebi nezaupnica tej EU. Naj ne čudi, da so volilci razpršili svoje glasove med konzervativci, zmernimi socialdemokrati in liberalci, pa tudi nacionalisti in drugimi evroskeptiki. Sile, ki se tej EU upirajo in zagovarjajo koristi delovnih ljudi, so manjšina, vendar krepka manjšina. Njen dom je GUE/NLG, parlamentarna skupina združene evropske levice in nordijskih okoljevarstvenikov. Levica se je na zadnjih evropskih volitvah okrepila in bo v Bruslju in Strassbourgu nadaljevala svoj boj proti preobrazbi EU v kletko velekapitala in agresivnega imperializma pod zastavami NATO.
Najhuje je bila socialna demokracija poražena v Franciji, a tudi v Sloveniji, kjer triumfira pravnomočno obsojeni Janez Janša.
V Italiji se je zgodilo nekaj, česar komentatorji niso pričakovali, pa bi vendar morali predvideti. Volitev se je udeležila polovica upravičencev, najbrž zato, ker so bile hkrati tudi upravne volitve. Novi premier Matteo Renzi je s svojimi obljubami in miloščino 80 evrov za deset milijonov Italijanov, predvsem pa zaradi strahu pred neodgovorno destruktivnostjo Grillovega gibanja 5 zvezd, ki je grozil z ljudskimi sodišči in „pohodom na Rim“, uspel zbrati na listah DS kar 40,8% glasov.
Dejansko je Renziju uspelo obnoviti nekdanjo KD (kateri je sam pripadal) in sicer tako, da je DS krepko premaknil proti desni in pridobil zaupanje lepega dela volilcev sedaj že skoraj pozabljenega Berlusconija, Montija in drugih sredinskih sil.
Ženičke, ki so navdušeno sledile Berlusconiju celi dve desetletji, so sedaj v Matteu Renziju odkrile „novega Berlusconija“, ki je mlajši in zgovornejši, veliko obljublja in na koncu daje tudi miloščino. Kakor stari Achille Lauro v Neaplju petdesetih let prejšnjega stoletja, ko je volilcem v soboto podaril levi čevelj, v ponedeljek, po volilni zmagi, pa še desnega.
Renziju je uspel veliki met. V ropotarnico je poslal staro gardo DS, začenši z Bersanijem in Cuperlom, Fassino ali Civatijem. Zdaj je sam gospodar stranke, ki Italijanom obljublja stabilnost. Pri tem se lahko tudi odpove zavezništvu z Berlusconijevo desnico in poišče nove podpornike med disidenti Grillovega gibanja in pri Vendolovi SEL. Ustavne reforme mu ne uidejo, kakor tudi ne sprememba volilnega sistema, ki naj bi razredni levi opoziciji odvzel še zadnje možnosti s previsokimi vstopnimi pragovi.
Desnica, z Berlusconijem in Severno ligo, ostaja še vedno dovolj močna, da bo pogojevala Renzijevo sredino, Grillo pa se mora vprašati, ali so bile njegove grožnje in psovke politično koristne oziroma komu so zares koristile.
V evropski parlament se je za las, pravo peščico glasov, prebila tudi Ciprasova „Druga Evropa“. Prejela je 4,03% vseh glasov, kar je nekaj več kot milijon in stotisoč. Po verjetnem umiku Barbare Spinelli in Monija Ovadie naj bi v evropski parlament vstopili zanjo časnikar dnevnika La Repubblica Curzio Maltese, mladi Vendolov pristaš Furfaro in Enza Forenza, predstavnica SKP iz Cosenze.
Politično ravnotežje med njimi je natančno in predvideno.
Nakazuje tudi možne perspektive Ciprasove liste, če se ne bi izkazalo, da je muha enodnevnica, kar pobudniki odločno zanikajo.
Govori se o oblikovanju nekakšne italijanske Syrize ali italijanske inačice Die Linke, torej stranke, ki bi združevala SKP in SEL s predstavniki civilne družbe.
Načrt se zdi v nasprotju s predlogi Stranke italijanskih komunistov, naj bi v Italiji oblikovali enotno in samostojno komunistično partijo, ki bi sodelovala v širši Fronti levih sil. Gre za dve strateški izbiri, o katerih bi bilo vredno razpravljati, brez presodkov. Najbrž ni naključje, da edina izvoljena predstavnica SKP odločno nasprotuje enotnosti med komunisti in je to predstavila v obliki resolucije na zadnjem strankinem kongresu.
Skratka, bodočnost italijanske protikapitalistične levice je še vedno zavita v meglo protislovij in nezmožnosti dialoga, o čemer je pričala tudi izključitev stranke italijanskih komunistov iz Ciprasove liste. Je pa iskanje enotnosti krvavo potrebno, posebno še ob spoznanju, da premoč Renzijeve DS nakazuje še težavnejše pogoje delovanja in možnost spremembe volilne zakonodaje na tak način, da bo sicer neustavni štiriodstotni vstopni prag evropskih volitev le še spomin ob še višjih in nedosegljivih zaprekah, ki jih načrtujejo zmagoviti novi pristaši „belega kita“.