“Danes se demokracija začne in konča vsaka štiri leta z oddajo glasovnice v volilno skrinjico. Mi jo želimo razširiti. To je mogoče na več načinov. Lahko recimo pripravimo javno razpravo o vsakem konkretnem zakonskem predlogu, ki ga želimo uveljaviti. Delovali bomo na terenu, ne v pisarnah. Ljudi želimo mobilizirati. Ne želimo postati še ena elitistična družba, neki osebni projekt borutov pahorjev, karlov erjavcev, janezov janš, ki želijo pred vsakimi volitvami optimizirati svoj izid s predvolilnimi nastopi. Za nas se kampanja ni nehala 13. julija, ampak se je takrat šele dobro začela.

[…]
Ukvarjali se bomo z dvema košaricama projektov. V prvo bomo dali projekte, ki so uresničljivi v sedanji konstelaciji državnega zbora, v drugo pa projekte, za katere si bomo prizadevali, čeprav bomo zelo verjetno naleteli na nasprotovanje večine. V prvi sklop sodijo recimo zdravstvena reforma, odprava dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, centralizacija javnih naročil v zdravstvu, dosledna ločitev javnega in zasebnega, poleg tega ureditev pravic skupnosti LGBT, legalizacija konoplje, ureditev zadružne zakonodaje ipd. V drugi sklop uvrščamo nekoliko ambicioznejše projekte, kot so popolna ustavitev privatizacije, davčna reforma, s katero bi v skupno davčno osnovo dali vse prihodke (od dela, kapitala in premoženja) in jih obdavčili progresivno. V ta sklop sodijo tudi omejevanje plačnih razmerij, omogočanje delavskih prevzemov podjetij ter uveljavitev dejanskega delavskega soupravljanja. Tu govorimo o politiki odprtih knjig v podjetjih, o demokratizaciji državnega holdinga, ki bi moral postati organ koordinacije gospodarstva in ne organ razprodaje. Delovanje slabe banke bi podaljšali do leta 2025, da se omili pritisk na privatizacijo ipd. Vse to so projekti, ki so tako rekoč zdravorazumski, a v tej sestavi parlamenta težko računamo na podporo zanje.
[…]
Ne vem, kaj je na nas skrajnega. Skrajno je to, da petina Slovencev živi pod pragom revščine, in skrajno je to, da ti bodoči predsednik vlade na pogajanjih o koalicijski pogodbi reče, da sicer nima posebnih razlogov ali utemeljitev, zakaj moramo v Sloveniji prodati državna podjetja, vseeno pa nekako misli, da se to mora zgoditi. Ta položaj je skrajen. Nismo ne utopisti ne skrajneži. Upiramo se razmeram, ki so skrajne, in iščemo alternative. Kvečjemu smo sila razuma.”