Torej. Matteo Renzi liže sladoled pred tv kamerami in pripoveduje stare vice. In to je vse. Obljube, prazne besede, ko gre za reševanje gospodarstva in torej življenjske ravni prebivalstva polotoka, ki je uradno v recesiji. O šolski reformi še ni sledu. Pač pa se vlada trudi, da bi čimprej spravila pod streho Gellijevo spremembo ustave v avtoritarnem duhu in reformo sodnega sistema po godu Berlusconiju, ki je Renzijev edini, glavni in cenjeni partner in zaveznik.

{jcomments on}

 

Ljudje imajo tega pajaca, ki si poliva glavo z vedrom vode, namesto, da bi zdravstvenemu ministrstvu naročil, naj kaj ukrene proti bolezni SLA, zares polne kufre. Počasi začenja javnost razumeti, da mali Berlusconček ne zna vladati, pač pa le zganja propagando s pomočjo celotne medijske artiljerije, od televizij do časopisov.

Medtem je brezposelnost dosegla 13%, med mladino je prej pravilo kot izjema. Renzi pa obljublja, da bo odpravil Statut o pravicah delavcev. O jesenskem varčevanju ne vemo še nič, eno pa je le gotovo: ne bomo varčevali pri orožju, pač pa pri plačah v šolstvu in javnih storitvah.

Kaj po sindikati? Renzi je že rekel, da se nanje požvižga, češ da „itak znajo samo protestirati“ in če grozijo z vročo jesenjo, naj kar poskusijo, vlada bo šla naprej po svoji poti.

Sindikalne organizacije, ki so doslej podpirale vlado ali vsaj mižale, ko so bile storjene hujše krivice, so sedaj na preizkušnji. Kot je izročilo bi morale biti neodvisne od politike. Skrbeti bi morale za interese delovnih ljudi.

Zato bi bila v Italiji potrebna SPLOŠNA STAVKA. Zato se je že izrekla sindikalna levica v CGIL in večina bazičnih sindikatov.

Vendar splošna stavka, tudi v obrambo ustave, ni lahka stvar. Treba jo je pripraviti, skrbno in enotno. Tu pa je naloga levice vidna in očitna. Komunisti imajo zdaj priložnost, da se začno združevati ob skupnem cilju in da v skupen boj prikličejo celotno fronto levih sil, ki so izraz delovnega ljudstva.

Razvodje je jasno. PD in desnica vladata skupaj, sta zaveznika v vsem, z njimi nimamo kaj početi. Treba je poraziti njihovo politiko in vzpostaviti spet mehanizme socialne države in javnega zagona gospodarstva. Renzi pa naj gre tja, kamor je pošiljal druge: v ropotarnico stare šare.