V goriškem občinskem svetu, kjer ima večino desnica, so slovenskim svetovalcem priznali pravico, da se na sejah in v uradnih dokumentih izražajo v materinem jeziku in da se jih sproti prevaja. Za nekatere zamuden, a kljub temu pozitiven korak naprej. Posebno še, ker v Trstu, kjer je na oblasti leva sredina in župan iz vrst PD, o slovenščini na sejah nočejo niti slišati. Ker pa si ne upajo na dan s svojimi pomisleki in nasprotovanjem politične narave, se večina z županom Cosolinijem na čelu sklicuje na praktičnost in varčevanje, češ da bi prisotnost tolmača na sejah občinskega sveta stala preveč. Raje naj bi ta denar potrosili za knjižnico ali športne objekte…

Medtem ko „slovenske“ organizacija previdno molčijo, so se oglasili komunisti.

 

{jcomments on}

Najprej predsednik občinskega sveta Iztok Furlanič, ki predstavlja Zvezo levice SKP in SIK.

Furlanič je poudaril, da je razočaran in ogorčen zaradi izjav župana in nekaterih svetovalcev. Furlanič ugotavlja, da bi lahko svetovalcem dovolili, da kar sami prevajajo svoje posege v slovenščini, kar bi bilo zastonj, vendar so tolmač in naprave v dvorani „stroški za demokracijo“.

Te stroške plačuje mestna občina Koper-Capodistria, kjer govorijo v obeh jezikih in, resnici na ljubo, mnogi niti ne uporabljajo slušalk, ker poznajo oba jezika. Ne premore pa jih „mala“ tržaška občina, ki raje trosi denar za table v spomin na nepomembne dogodke. Skratka, desničarski goriški župan Romoli je za rabo slovenščine občutljivejši od tržaškega župana Cosolinija.

Takoj se je oglasil neofašist Bandelli, ki je zahteval zamenjavo Furlaniča na mestu predsednika občinskega sveta, ker je označil kot nepomemben predlog o tabli v spomin na 12.junij 1945, ko so jugoslovanski partizani zapustili Trst, kar naj bi bil za Trst resnični konec druge svetovne vojne.

Pokrajinska tajnica SIK Bruna Zorzini je tudi polemizirala z demokratskim županom in njegovimi somišljeniki, ki očitno ne poznajo zakonodaje, saj 9.člen zaščitnega zakona št.38 iz leta 2001 jasno določa 2 in pol milijona evrov letnih sredstev za dvojezično poslovanje krajevnih uprav in prevajalske službe na sejah izvoljenih organov.

Kar pomeni, da „druge rešitve“, ki jih župan Cosolini omenja kot alternative rabi slovenščine, zakon ne krije iz tega naslova in Cosolini, ki je bil pet let tudi deželni odbornik dobro ve, da se denarja ne da seliti iz enega člena v drugega, če so sredstva namenska.

Predlog o samoprevajanju posegov pa se Zorzinijevi zdi neumesten, ker „zaščita manjšin, kakor druga ustavna načela, nimajo cene.“

Tajnica SIK na koncu polemizira tudi s stališčem svetovalca Sossija (SEL), ki meni, da bi raba slovenščine dvigala pregrade in zavirala dialog v tržaškem okolju. Zorzinijeva poudarja, da je večjezičnih praks v Evropi mnogo in nepojmljivo je misliti, da jo je mogoče uresničiti z načelom „tukaj govorimo samo italijansko“. (Slovenski dnevnik tega dela ni objavil.)