Že nekaj dni po Trstu in najrazličnejših, tudi elektronskih občilih, divja viharna polemika o izjavah predsednika tržaškega občinskega sveta Iztoka Furlaniča glede rabe slovenščine na sejah tega izvoljenega organa in o tem, kdo in kdaj je osvobodil Trst na koncu druge svetovne vojne.
{jcomments on}
Pojdimo po vrsti, k bistvu.
Furlanič je izjavil, da je Gorica prehitela Trst, saj goriški občinski svet dopušča dvojezično poslovanje, kakor določa zaščitni zakon, star 13 let. Poudaril je, da je v tem pogledu goriški desničarski župan Romoli pred levosredinskim tržaškim županom Cosolinijem. Z njim je Furlanič polemiziral, ker je omalovaževal rabo slovenščine, češ da je predraga in da bi tisti denar raje dali za kakšno knjižnico. Furlanič glede „nepotrebnih stroškov“ vrača Cosoliniju milo za drago in ga spominja, da namerava postaviti v Trstu tablo v spomin na 12.junij 1945, ko so partizani zapustili mesto. Za večino, ki je to izglasovala (desnica, PD in G5zvezd) je to „prava osvoboditev Trsta“.
O teh stališčih je tržaški Piccolo intervjuval Furlaniča, ki je potrdil svoje zavzemanje za rabo slovenščine v občinskem svetu in poudaril, da ni mogoče govoriti o „pravi osvoboditvi“ sredi junija, ker da je Trst osvobodila Titova partizanska vojska 1.maja 1945.
Desnica je takoj zagrabila za zgodovinsko temo in zarohnela, da mora Furlanič odstopiti z mesta predsednika občinskega sveta. Vendar jo je preglasoval senator in bivši tajnik tržaške „demokratske stranke“ Russo, ki je do Furlaniča uporabil celo žaljivke. Po njegovem mora odstopiti, sicer naj ga večina odstavi. In res, 15 občinskih svetovalcev je takoj zahtevalo Furlaničev odstop. Med njimi, začuda, tudi svetovalca Grillovega gibanja 5 zvezd, kar je ogorčilo njihove slovenske somišljenike.
Furlaniču je še istega dne izreklo solidarnost veliko število italijanskih in slovenskih ljudi, izmed strank pa samo komunisti (SIK in SKP).
Predsednik SKGZ Pavšič je pisal županu Cosoliniju, ga zasul s hvalnicami, da je veliko storil v prid slovenski manjšini in celo imenoval slovenskega odbornika, vendar ga prosi, naj nekaj naredi, da bo zaščitni zakon našel prostor tudi na sejah tržaškega občinskega sveta.
Cosolinija je intervjujiral tudi Primorski dnevnik. Tu si je župan dovolil polemiko s Furlaničem, češ da kot predsednik občinskega sveta na 38 sejah načelnikov skupin ni sprožil problema rabe slovenskega jezika. To trditev so za Cosolinijem kakor papige ponovili drugi slovenski predstavniki „demokratske stranke“, ki so tako ali drugasče polemizirali s Furlaničem. Pri tem se je značilno oportunistično oglasil bivši „Titov mladinec“ iz Gorice David Peterin, pa tajnik kraških „democrats“ Matej Iscra.
Previdno se je oglasil tudi občinski svetovalec Ssk, sicer član „demokratske skupine“ Igor Švab. Pokrajinski tajnik Ssk Močnik poziva občino, naj objavi dokument slovenskih in italijanskih zgodovinarjev. Deželni vrhovi Ssk molčijo, SSO tudi, za zdaj. Celo VZPI-ANPI, bogve zakaj.
Kot modri starček se je seveda oglasil bivši podtajnik Miloš Budin. Glede slovenščine v tržaškem občinskem svetu meni, da bi zadostovalo nekaj simboličnega, občasnega. Kar zadeva osvoboditev Trsta pa je Budin mnenja, da sta osvoboditvi bili dve: ko so partizani prišli in tudi, ko so odšli. Bivšemu animatorju ekstremistične skupine Matija Gubec moramo čestitati za dvoumnost. Sicer pa predsedstvo italijanskega gledališča, ki razlaga zgodovino s Cristicchijevim Magazinom 18, tudi nekaj velja, mar ne?
Zanimivo je, da nihče v tej hinavski združbi ne pove, zakaj niso oni predlagali kakšno rešitev za rabo slovenščine v tržaškem občinskem svetu. Saj se je ni izmislil Furlanič. Začelo se je v prejšnjem tisočletju, ko sta po slovensko spregovorila le nekaj besed Marija Bernetič in Jože Dekleva, pa je nastal tak kraval, da jih več ni bilo slišati med psovkami in rjovenjem fašistov in demokristjanov.
Nihče tega problema ni postavil, niti Ssk? Verjetno bo pa držalo, kar pravi Furlanič in sicer, da so na komisiji za poslovnik skupaj sklenili, da „delikatne“ teme pustijo odprte do zadnjega.
Kdo torej laže? Mi, ki smo pristranski, verjamemo Iztoku, ki je resen človek in nikakor ni provokator, kakor ga sedaj skušajo predstavljati samozvani „demokrati“, da bi s tem zakrili svojo poniglavost in pritrjevanje desnici. Ko je govor o pravicah manjpine in ko je govor o zgodovini. Ali rabijo (po Spadaru, Menii, Finiju in Violanteju) izkrivljeno zgodovino prav zato, da bi preprečili sožitje in izvajanje državnega zakona. Zato kličejo iz pozabe duha hladne vojne z isto shizofrenijo (in hinavstvom), s katerim konec januarja častijo spomin na v lagerjih pobite Jude, nato dva tedna pozneje trobentajo o fojbah in izgubljeni Istri, konec aprila pa si nadenejo nova oblčačila in v Rižarni udarno govorijo proti fašizmu. Saj je med štirimi zidovi in samo za nekaj minut. Medtem se požvižgajo na ureditev openskega strelišča, kjer imajo ljudi za norca vedoč, da bodo itak potuhnjeno tiho še naprej. Kmalu bodo priredili še proslave ob 12.juniju, obletnici odhoda jugoslovanskih partizanov iz naših krajev, ko naj bi se zares končala druga svetovna vojna.
Pa je to res? Po isti logiki bi morali obeleževati še druge datume. Za obletnico mirovnega pogodbe v Parizu (10.februar 1947) so že poskrbeli z „dnevom spomina na fojbe in beg Italijanov iz istre“, potem pride 26.oktober, kot obletnica vrnitve Italije v Trst po Londonskem memorandumu in razdelitvi STO-ja. Edino obletnice dokončne razmetjive v Osimu, ali padca meja v naših krajih ne bodo obeleževali. Ker desnici, kamor gledajo lažni demokrati, ni všeč.
