Dve Italiji, druga proti drugi: milijon delavcev, upokojencev, žena in mladih na protestni demonstraciji največjega italijanskega sindikata (Cgil) v Rimu, kjer je bil poudarek na dostojanstvu dela in pravicah, ki iz tega izhajajo, ter „Leopolda“, stara florentinska postaja, kjer običajno uprizarjajo mode defileje, pravšnji oder za demagoga Mattea Renzija in njegov dvor lakajev in prisklednikov.

Ena sama lahko preživi in narediti moramo vse, kar je potrebno, da bo to svet dela in rdečih zastav. Klic rimske demonstracije poldrugega milijona ljudi je jasen: čimprej splošna stavka, da se zruši vlada gospodarjev in finančnih mogotcev, ki se predstavlja pod krinko „demokratov“.

{jcomments on}

 

V Rimu nas je bilo zelo veliko, poldrugi milijon. Nihče ni verjel, da bo tako, saj je kriza in ljudje nimajo za dolgo potovanje. Pa so šli z avtobusi, celo noč do Rima in naslednjo neprespano noč domov. Iz naše dežele jih je bilo 11, kar pomeni približno 650 ljudi. Vendar jih je bilo več, saj so se mnogi podali tudi z vlakom ali drugače.

Pot in bivanje v Rimu nekaj staneta, toda ljudje so šli, ker so čutili v sebi gnev in potrebo, da ga izrazijo z bojevito pripravljenostjo. Zato je bil cilj demonstracije CGIL jasno izražen že v geslih, ki so jih delavci kričali. Med vsemi najpogosteje SPLOŠNA STAVKA TAKOJ.

Tajnica Cgil Susanna Camusso, ki je doslej veljala za zmerno in kompromisom naklonjeno sindikalistko, je razumela klic trga in ulice ter poudarila, da bo sindikat sklical shode po tovarnah in šolah, organiziral področne stavke in nato še splošno stavko, če vlada ne bo sprejela pogajanj in spremenila „reformo dela“ (Jobs Act), ki dejansko pomeni 70 let nazaj na poti pravic in dostojanstva, saj delavcem ukinja zaščite in jih izpostavlja še hujšemu izsiljevanju gospodarjev. Po drugi strani pa vlada varčuje samo na koži delovnih ljudi in revnejših slojev. Renzi uresničuje svinjarije, ki jih niti Berlusconi ni upal. Tudi zato, ker ni prave opozicije, odkar je bila levica (tudi s krivičnim in neustavnim volilnim sistemom) izločena iz parlamenta.

Renzijev odgovor je bil jasen, že v „Leopoldi“: nobenih pogajanj s sindikati, ki da so za staro šaro, medtem ko je s aplavzi sprejel finančnika Serro, ki je prosil za izkaznico PD, povedal, da stranki že sedaj daje denar in predlagal, naj bi v Italiji krepko omejili pravico do stavke.

Potem je Renzi grožnjo uresničil, saj je na srečanje s sindikati poslal nekaj ministrov, a brez mandata, da bi se o čemerkoli pogovarjali. Srečanje je bilo povsem nekoristno.

Sledila je rimska demonstracija kovinarjev iz Ternija, ki jih je policija grobo napadla s pendreki, kakor v črnih časih ministra Scelbe. Upravičeno je tajnik kovinarjev FIOM Landini protestiral, da policija preganja poštene ljudi, ki plačujejo davke in s tem tudi policiste, medtem ko se ne dotika lopovov, davčnih utajevalcev in finančnih kriminalcev.

Pri vsem tem velja poudariti, da so časopisi zagnali vik in krik o možnem razkolu v PD, ki pa je zelo malo verjeten. V tej stranki, ki je objektivno desničarska, levičarji nimajo kaj iskati. Kdor ostaja, misli le na svoje koristi in stolček. Idealov ni več nobenih, je samo denar gospodarjev in navdih tajne framazonske lože P2 Licia Gellija.

Je pa tudi treba priznati, da je veliki delavski protest ostal nedorečen, ker delovni ljudje in brezposelna mladina v Italiji nimajo politične stranke, na katero bi se obrnili in računali nanjo. Levica je šibka in razdrobljena.

Zanimivo je, da so se na demonstraciji pojavile številne zastave KPI, stranke, ki je bila razpuščena pred četrt stoletja, a je delavci niso pozabili, mladi pa so gotovo slišali zanjo. In tako so ob zastavah KPI ljudje poudarjali, da jim manjka.

Naloga levičarjev je, da v sedanjih okoliščinah in spremenjenih razmerah, nudijo množici mladih in delavcev odgovor v čimkrajšem času.

Naj bo obnova KPI z združitvijo zdaj ločenih komunističnih skupinic, naj bo še oblikovanje drugačne pluralne levice socialističnega ali pristno reformističnega značaja in njihovo sodelovanje v skupnem zavezništvu ali fronti dela.

Vendar z odgovorom ne smemo odlašati. Kajti zdaj je trenutek boja in organizirane prisotnosti. Če dopustimo zmago lutki Renziju in tistim, ki z njim upravljajo, bo prepozno.