Zapomnite si to kratico: TTIP. Ker vam utegne pokvariti življenje. Vam in tudi vašim otrokom. Zaradi pohlerpnosti ZDA in multinacionalnih korporacij, katerim se udinjajo evropski vladarji.
O tem skorajda ne govori nihče. Zaman boste iskali v časopisih, ki vam najraje pripovedujejo pravljice za lahko noč. Tudi TV, ki pravi, da poglablja teme, na to pozablja.
Ker je vse strogo tajno, da bi ne pronicnilo v javnost.
In vendar se o tej evroameriški pogodbi skrivaj pogovarjajo že nekaj let in podrobnosti se že uresničujejo, le da jih nepovezane ne spoznamo.
{jcomments on}
Povejmo torej, za kaj gre. ZDA in EU se dogovarjata o ekonomski integraciji, ki naj premosti sedanje razlike in zagotovi multinacionalnim korporacijam polno konkurenčnost. Besede, ki prevladujejo, so privatizacija vsega, kar je mogoče privatizirati. Recimo vsega, razen zraka… Za sedaj.
ZDA od EU zahtevajo, naj odstranijo zapreke čisti konkurenci ameriških izdelkom in blagu. Če so moteče delavske plače, naj se ukinejo kolektivne pogodbe. Če je moteča socialna država, naj se ukine. Če so moteči sindikati, naj se jim odvzame vsakšen vpliv.
In če svobodnemu prodoru ameriškega blaga na evropska tržišča nasprotuje državna zaščitna zakonodaja, naj se multinacionalnim korporacijam da možnost, da osporavajo nacionalno suverenost pred posebnimi mednarodnimi sodišči.
Predstavljate si, naprimer, da bi v ameriški hrani odkrili gensko spremenjene sestavine ali kemikalije, ki so v EU prepovedane. Multinacionalke bi se pritožile in bi jim mednarodno sodišče „ad hoc“ dalo prav, pa bi se blago prodajalo tudi pri nas, čeprav bi bilo zdravju škodljivo. Kaj je takega, če škoduje zdravju posameznikov. Važno je, da ne škoduje dobičku, ki je edini Bog med bregovoma Atlantskega oceana.
Pogajalci EU in ZDA odkrito priznavajo, da cilj TTIP ni spodbujanje medsebojne trgovine z odpravo carinskih ovir (ki so itak minimalne), pač pa odprava zakonov in pravil, ki bi omejevale dobiček transnacionalnih korporacij. Te „ovire“ pa so v resnici najpomembnejši socialni standardi in okoljski predpisi, med katerimi so delavske pravice, varna prehrana (omejevanje OGM), prepoved in omejevanje strupenih kemikalij v hrani, digitalne, informatične in bančne varovalke. Tudi tiste, ki so bile izpeljane, da bi se izognili ponovitvi finančne krize, kakršna je počila leta 2007.
Multinacionalkam naj se odprejo s privatizacijami vrata tudi na tržišča, kjer jih doslej ni bilo, to tsa izobraževanje in zdravstvo.
Najnevarnejše določilo snujoče se pogodbe TTIP pa je tisto, ki multinacionalkam daje pravico, da na ad hoc arbitražnih sodiščih tožijo neodvisne države zaradi izgube dobička zaradi njihovih javnopolitičnih odločitev. Dobiček pred suverenostjo, dobiček pred ustavami držav!!! V tem mehanizmu so multinacionalke izenačene s suverenimi državami, kar ogroža demokracijo in neodvisnost držav.
Začetek pogajanj o TTIP je napovedal lani Barack Obama, do konca pa naj bi jih pripeljali s sedanjo evropsko komisijo Jean Clauda Junkerja, nastalo pod dogovoru med evropskimi socialdemokrati in konzervativci v evroparlamentu.
Cilj TTIP je tudi korenita sprememba notranje zakonodaje posameznih držav, če je moteča za interese multinacionalnega kapitala. Tudi kar zadeva delavske pravice, sindikate, izobraževanje, zdravstvo, zaščito okolja.
Kdor pozorno bere bo spoznal, da nekateri državni voditelji že vnaprej uresničujejo posamezne dele prekooceanskega dogovora ZDA-EU, čeprav še ni bil podpisan, niti dorečen. Med „prvimi v razredu“ so Italijani, od Montija do Renzija. Slednji s svojo ihto proti sindikatom, proti delavskim pravicam (Job Act), krčenjem demokracije (senat, province, volilni zakon) in privatizacijami dejansko utira pot družbi, v kateri italijanska ustava ne bo veljala nič, vsekakro manj od statuta zadnje izmed multinacionalk finančnega kapitala.
Ljudstva Evrope, ki je bila nekdaj ponosna na svoj sistem socialne varnosti in delavskih pravic, se morajo evroameriški pogodbi TTIP zoperstaviti na vse kriplje.
Prvo, kar moramo storiti, je seznaniti javno mnenje s tem kar nam pripravljajo v največji tajnosti. Komunisti bomo, kljub naši šibkosti, storili svojo dolžnost. Vendar se morajo o tem zamisliti vsi, ki sta jim pri srcu demokracija in narodna neodvisnost. (sts)
