V Evropi, ki jo pretresa kriza kapitalizma, vladajoče banke in multinacionalne korporacije ne marajo demokratične kontrole in ljudskega odločanja. Kajti dobro vedo, da so demokratično izvoljeni organi prepreka pri klestenju pravic delovnih ljudi in krčenju storitev socialne države. Izkušnje prejšnjega stoletja kažejo, da v demokratičnem sistemu krčenje svoboščin povzroča socialne nemire in mora oblast poseči s policijsko silo in rrepresijo. Če pa ljudstvo nima možnosti, da bi uveljavljalo svoje zahteve in pričakovanja, gre vse lažje.

{jcomments on}

Zato je krčenje vseh oblik demokracije skorajda obvezno, kakor priporoča vsem evropskim vladam ameriška finančna družba JP Morgan s svojim pismom, v katerem graja predvsem ustave, nastale na valu protifašistične zmage v drugi svetovni vojni.

V Italiji se program krčenja demokracije stopnjuje že nekaj let. Najprej z uvajanjem volilnih sistemov, ki izkrivljajo voljo volilcev v brk ustavnemu določilu, da je naš glas „tajen, enakopraven, svoboden“. Potem pa kar z ukinjanjem demokratično izvoljenih organizmov, kar lažno opravičujejo z nujnostjo varčevanja „stroškov za politiko“. Zato je meščanskim oblastem in velekapitalu zelo po godu psevdomoralistična kampanja proti „privilegijem“ politikov, točneje izvoljenih predstavnikov ljudstva. Seveda so nekateri privilegiji pretirani, toda medijska kampanja skuša predvsem zasenčiti resnične privilegije in oblast kapitala in njegvih upravljalcev, marsikdaj tudi vrhunskih menadžerjev in birokratov.

Premier Renzi tako spreminja senat v drugorazredno zbornico, ki ne bo voljena, pač pa imenovana. Vanjo bodo prišli člani „kaste“: župani, deželni svetovalci, delegati predsednika republike. Da bo vsem jasno: senat ne bo ukinjen, samo ne bo več voljen. Ostanejo birokracija, palače, uradi, dobro plačane direkcije in vse ostalo. Varčevanje pride v poštev samo pri volitvah.

Isto velja za pokrajine, ki se v naši deželi že spreminjajo v drugorazredne ustanove, ki jih ne bodo več vodili izvoljeni sveti, pač pa delegati županov in občinskih svetovalcev. Birokracija ostane, demokracije ni več.

Na koncu še reforma krajevnih uprav v naši deželi. Zanimivo je, da sploh ne gre za izrazito potrebo, prostovoljno združevanje občin bi bilo sprejemljivejše, posebno še, če bi ga spremljale finančne spodbude in nagrade. Toda tokrat smo priča zakonu, ki ureja stvari „z vrha“, čemur bi rekli deželni centralizem. In res je tako, saj odobreni zakon ni nič drugega kot kopija tistega, ki so ga sprejeli v Franciji (tudi tam ob nasprotovanju KPF), da bi dežavo decentralizirali v korist regij.

Kaj torej vsebuje Panontinova „reforma“?V bistvu naj bi prišlo do združevanja občin v nekakšne medobčinske skupnosti, ki bi soupadale z zdravstvenimi okraji. Torej Trst s pokrajino, Gorica s spodnjo Furlanijo, osrednja Furlanija, Karnija in Pordenon.

Priznati je treba, da sta Serracchiani in Panontin prebrisana, saj sta preko te reforme v bistvu ustvarila tudi videz, da uresničujeta nekatere zgodovinske želje prebivalcev naše dežele in njenih posameznih delov. Tržaško mesto bo končno zagospodobalo nad Krasom, Gorica bo vendar imela vpliv na spodnjo Furlankijo, ustanovljeno bo združenje karnijskih občin in „mala furlanska domovina“ okoli Vidma, Pordenon bo spet posebej.

Združenja občin naj bi prevzela večji del pristojnosti in uradov, vključno s tem, kar bi ostalo od pokrajin. A ne takoj, najprej bi racionalizirali in združili občinske službe in urade. Male občine bi postale le prazne lupine, občinski svetniki bi bili brez dela, v županstvih bi prirejali poroke in nagrajevanja vinskih razstav. Vse ostalo bi prešlo v pristojnost nekakšnega „odbora županov“, ki bi odločali na osnovi števila svojih prebivalcev. To na kratko pomeni smrt malih občin.

Zanimivo je, da tu ne gre za prostovoljno združevanje, pač pa vsiljene rešitve, kot Gorica s Števerjanom. Za Trst še ni jasno, vendar se govori o samostojni tržaški občini in združitvi vseh okoliških, od Milj do Devina. Skupne zadeve, se pravi vse pomembnejše odločitve, naj bi šle skozi nekakšen ožji odbor, v katerem bi Trst imel vsaj polovico, bolj verjetno pa kar večino članov. Kdo bi potem odločal, vemo.

Vprašati se moramo, ali je početje odbora Renzijeve namestnice Debore Serracchiani in njune stranke PD v skladu z obstoječo ustavo, zakonodajo in mednarodnimi določbami. Sama po sebi se naprimer vsiljuje misel, da nekaj ni v redu, če vzamemo v poštev določilo Londonskega Memoranduma, ki prepoveduje spreminjanje meja upravnih enot, če je to v škodo slovenski manjšini. Potem je tu še 21.člen zaščitnega zakona, ki jasno določa, da morajo krajevne uprave pri upravljanju ozemlja upoštevati njegove zgodovinske in kulturne značilnosti.

Zapisati v novi zakon, da zaščitne norme iz zakona št.38/2001 še vedno veljajo, je vsekakor vprašljivo, ker ni jamstev, da jih bodo nove oblasti spoštovale. Naprimer pri združevanju in preseljevanju uradov in služb. Kajti vsakomur je jasno, da bodo uradi in storitve čimbolj centralizirani, osebje premeščeno sem in tja. V kolikšni meri bo ohranjeno dvojezično poslovanje malih občin, ne vemo, sumimo pa, da bo okrnjeno.Po našemmnenju bo prava katastrofa v Beneški Sloveniji, kjer bodo vsilili združevanje domala vsem občinam (po dolinah?) in osamili najbolj korajžne v morju splošne mlačnosti in poslušnosti.

Pri tem imamo pred očmi bridko izkušnjo ukinjanja gorskih skupnosti. Prva je padla pod sekiro Kraška gorska skupnost, kriva, da je zagovarjala interese slovenske narodnostne skupnosti. Sledile so ostale. Beneški Slovenci dobro vedo, da so poslej bili osiromašeni, zakonski prispevki pa so bili razpršeni kakor pomladanski dež in ne v korist manjšine in njenega družbeno gospodarskega razvoja.

Naši župani so v glavnem izrazili svoje nasprotovanje tej improvizirani „reformi“, ki bo na koncu tudi ekonomsko deficitarna, saj bo do ustavne spremembe vsaj nekaj let treba skrbeti za nekdanje pokrajine. In vendar se na njihovo voljo požvižgajo, naj takoj občutijo, da so izgubili vsakršno oblast in pomen. Videli smo, da celo kritični svetnik Ssk Gabrovec ni imel dovolj poguma, da bi glasoval proti ukrepu in se je le dobrohotno vzdržal, medtem ko je drugi slovenski svetnik Ukmar bil navdušeno za.

Sicer so naše manjšinske organizacije bile bolj tiho, kar je razumljivo, saj sta obe „krovni“ vsaka po svoje močno povezani z vladajočo Demokratsko stranko. Imeli smo celo občutek, da je oblast tudi tokrat izsiljevala manjšino, češ „bodi pridna, sicer ne dobiš državnih in deželnih prispevkov“.

Komunisti smo prisotni v vseh izvoljenih organih in skušamo, po svojih močeh, seznaniti javno mnenje s tem, kar predvideva odobreni in torej že veljavni deželni zakon. Razmiščjali bomo tudi o možnih pobudah, da se ga razveljavi. Naprimer s prizivom na evropsko sodišče.