Putinov sklep, da zamrzne načrt „Južni tok“, ki bi ruski plin pripeljal preko Črnega morja in Balkana do Italije, dokazuje, kako je evropska in italijanska politika nekritične podpore sankcijam proti Rusiji mazohistična in podrejena imperialnim koristim ZDA.

{jcomments on}

 

To se kajpak ne tiče Nemčije, ki bo redno prejemala pošiljke ruskega plina, saj zanje skrbi pooblaščenec Gayproma, bivši zunanji minister Genscher, medtem pa bosta Italija in Slovenija nekaj let na milost in nemilost izročeni prepirljivim in negotovim libijskim, oziroma turškim in azerbajdžanskim ponudnikom. Vse to v pričakovanju novih in starih uplinjevalnikov, ki sta jih Trst in naša dežela zavrnila zaradi varnosti okolja in ovir luškim dejavnostim v severnem Jadranu.

Tako lahko razumemo tudi, zakaj je slovenska politika tako divje naščuvala dobršen del evroparlamentarcev  proti kandidaturi bivše slovenske premierke Alenke Bratušek za evropsko komisarko, pristojno za energetska vprašanja. Bratuškova je bila namreč zagovornica Južnega toka, zrušili pa so jo zaradi prepevanja Bandiere rosse… 

Se je to splačalo, če pomislimo, da je to cena za podporo vladi pučistov v Kijevu, kjer mrgoli desnih nacionalistov in izrazitih nacifašistov? Prav te dni je bivši ameirški državljan Jacenjuk, sicer kijevski premier, imenoval novo vlado, v kateri so trije ministri tujci. Predsednik Porošenko jim je tik preed imenovanjem dal ukrajinsko državljanstvo. Gre za Gruzina iz legla bivšega proameriškega premierja Saakašvillija, za državljana ene izmed baltskih držav in ženske, ki je prišla iz Amerike. Dobili so ključna ministrstva za finance, gospodarstvo in šolstvo.Tako je jasno, da je kijevska pučistična vlada dejansko v rokah ZDA in NATO. 

Po našem mnenju je potreben premislek, ki naj zaščiti predvsem naše gospodarske koristi in pušča odprte vrzeli miroljubni politiki sožitja od Atlantika do Urala.Začenši s preklicem sanckiji proti Rusiji, ki so Italijo stale že nekaj milijard evrov.