(Luka Mesec)
V zadnjem času se veliko govori o mednarodnih trgovinskih sporazumih, ki se skrivajo za kraticami CETA, TISA, TTIP, a z njihovo vsebino je seznanjen le redkokdo.
{jcomments on}
Rastko Močnik je v Mladinih Alternativah dobro povzel kaj so, kaj prinašajo in na kakšen način nadaljujejo neoliberalno ofenzivo:
TISA: “Trade in services agreement” – Sporazum o trgovanju s storitvami. Predvideva nepovratno privatizacijo javnih storitev: šolstva zdravstva itn, med drugim tudi preskrbe z vodo. Sporazum bo omejil možnost držav, da zagotavljajo javne storitve in regulirajo zasebnike. Po mnenju strokovnjakov bo sporazum komercializiral storitve, tako da ne bodo več namenjene javni koristi, ampak zasebnim dobičkom transnacionalnih korporacij.
CETA: “Comprehensive Economic and Trade Agreement” – Splošni gospodarski in trgovinski sporazum. Sklenjen je med Kanado in EU, podpisali so ga 26. septembra letos v Ottawi, potrditi ga morata še Svet EU in Evropski parlament. Ena izmed cvetk v tem sporazumu je pravica, ki jo daje investitorjem, da tožijo države pred posebnim arbitražnim sodiščem, če te sprejmejo predpise, ki investitorje “diskriminirajo”, ali če “prekršijo zagotovljeno varstvo investicij”. Arbitraža je tajna, odločitev dokončna, priziva ni. Pravico do tožbe imajo samo investitorji, države je nimajo. Sporazum je uvedel tudi pravno kategorijo “posredne razlastitve”: če država s svojimi ukrepi onemogoči investitorju, da bi z investicijo ustvaril “razumen profit”. V tem primeru lahko investitor od države zahteva kompenzacijo.
TTIP: “Transatlantic Trade and Investment Partnership” – Čezatlantsko partnerstvo za trgovino in investicije. Gre za sporazum med EU in ZDA, ki mu pravijo tudi TAFTA – “Transatlantic Free Trade Agreement” – Čezatlantski sporazum o prosti trgovini. Pogajanja zanj so bila tajna, dokler niso v Die Zeitu objavili nekaterih delov osnutka sporazuma. Eden izmed ciljev sporazuma je, da ameriškim podjetjem odpre evropski trg storitev. Sicer pa osnutek omejuje pravico vlad do neposredne ali “posredne” nacionalizacije ali razlastitve in določa, da mora država plačati kompenzacijo v višini tržne vrednosti, povečane z obrestmi po komercialni stopnji. Predvideva privatizacijo pošte, a dopušča državam, da zagotavljajo splošne poštne storitve. Omejuje možnost držav, da postavljajo pogoje pri podeljevanju koncesij zasebnim podjetjem. Omejuje državno reguliranje zavarovalnic in bank. Omejuje tudi možnost javnega zavarovalništva in bančništva. Osnutek prav tako kot CETA daje pravico investitorjem, da tožijo državo, če njeni predpisi in ukrepi posegajo v njihove “pravice” in zmanjšujejo dobičke.
Povzeto po: Rastko Močnik, “Razredna dinamika postsocialistične Evropske unije”, Mladina Alternative Zima 2014/15
