Živimo v družbi, ki navidezno nudi plaz informacij, v resnici pa so to le splošne vesti in kronika. O usodnih zadevah, ki bodo vplivale na naše in na življenje bodočih pokolenj, pa skoraj nič. Krovna ustanavlja „pravno službo“ o manjšinskih pravicah, ni se pa še izrekla o „reformi krajevnih uprav“, ki jo deželna vlada Debore Serracchiani udejanja po naglem postopku, tem manj je SLORI pripravil študijo o posledicah ukinjanja, oziroma združevanja naših malih občin in njihovih storitev.

{jcomments on}

 

Nekaj malega smo brali o predlogu zgoniške županje Monice Hrovatin, naj bi se med seboj združile kraške občine Repentabor, Zgonik in Nabrežina. Ne pove pa nihče, kaj se bo potem zgodilo. Po državnem zakonu bi morali te tri občine (po referendumu itd itd) čez nekaj let nagraditi, po deaželnem zakonu pa bi se ne spremenilo nič, razen če bi te tri občine sklenile, da bodo delovale samostojno. V tem primeru deželni zakon o krajevnih upravah določa, da se tem občinam prispevke skrči za tretjino. Za tretjino proračuna! Ker so že sedaj ob robu preživetja, jim bi ne ostalo drugega kot prekiniti z dejavnostjo ali pa naložiti svojim občanom zelo visoke davke in dajatve.

Deželni uradi so medtem objavili shemo združevan ja občin po „reformi“ krajevnih uprav, ki jo navdušeno podpira tudi slovenska komponenta PD z svetnikom Stefanom Ukmarjem na čelu in proti kateri podpredsednik deželne skupščine Igor Gabrovec (Ssk) ni imel poguma glasovati in se je raje vzdržal.

Poglejmo torej, kaj nas čaka. V bivši tržaški pokrajini bo „Julijska skupnost“ 6 občin (235 tisoč prebivalcev), ki jo bo upravljalo 25 predstavnikov. Sam Trst 15, Milje 4, Dolina in Nabrežina po 2, Repentabor in Zgonik pa enega. To je v vsej deželi edini primer, da glavno mesto odloča o vsem, okoliške pa nimajo nobene teže. Povsod drugod so zadeve bolj uravnovešene, za slovensko manjšino pa vsekakor katastrofalno porazne.

Okoli Tržiča (Monfalcone) bo oblikovana medobčinska skupnost Spodnje Posočje, v kateri bodo vse občine „Bisiacarije“ do Gradeža na jugu in Doberdoba na vzhodu. Skupnost 9 občin (70 tisoč prebivalcev), v kateri bodo še občine Ronke, Foljan-Redipulja, Štarancan, San Pier, San Canzian in Turjak bo upravljalo 21 predstavnikov. Tržič jih bo imel 6, Ronke 4. Doberdob seveda samo enega.

V „Zgornje Posočje“ pa bodo spadale občine od Vileš do Caprive nad Krminom. Skupaj 16 občin (70 tisoč prebivalcev), ki jih bo upravljalo 27 predstavnikov. Gorica jih bo imela 9. V to skupnost spadata Sovodnje in Števerjan, vsaka z enim predstavnikom.

Sledi Visoka vzhodna Furlanija, ki sega do Kanalske doline. V skupnosti bo 15 občin (34 tisoč prebivalcev) bosta dvojezični občini Ukve-Naborjet in Rezija. Upravljalo jo bo 20 predstavnikov. Gemona (Humin) jih bo imela 6, Osoppo 2, vse ostale po enega.

Karnija bo imela 28 občin (38.500 prebivalcev) in jo bo upravljalo 31 predstavnikov. Tolmeč jih bo imel 4.

Osrednja Furlanija 9 občin (157 tisoč prebivalcev). Upravljalo jo bo 30 predstavnikov. Videm jih bo imel 12, Tavagnacco 4, vse ostale pa po 2.

Tersko skupnost sestavlja 11 občin (41 tisoč prebivalcev) in jo bo upravljalo 16 predstavnikov. Vanjo spadajo tudi dvojezične občine Bardo in Tipana, ki bosta imeli vsaka po enega svetovalca. Rahlo večje furlanske občine kot Neme, Fojda, Ahten, Tarčent in druge pa po dva.

Osrednjo Furlanijo sestavlja 11 občin (52 tisoč prebivalcev), ki jih bo upravljalo 22 predstavnikov. Edino Codroipo jih bo imel 6.

Furlansko gričevnato skupnost okoli Buje in kraja San Daniele sestavlja 14 občin (48 tisoč prebivalcev) in jih upravlja 17 predstavnikov.

V Nadiški skupnosti oblčin je 17 občin (52 tisoč prebivalcev). Vanjo spadajo tudi dvojezične občine Špeter Slovenov, Podbonoesec, Podutana (Sv.Lenart), Dreka, Srednje, Grmek, Sovodnje. Upravljalo jo bo 26 predstavnikov. Čedad jih ima 4, slovenske občine po enega.

Zahodna spodnja Furlanija šteje 13 občin (56 tisoč prebivalcev) in jo upravlja 20 predstavnikov. Latisana jih ima 4.

Vzhodna spodnja Furlanija šteje 17 občin (55 tisoč prebivalcev), ki jih bo upravljalo 25 predstavnikov. Červinjan jih ima 4.

Skupnost občin na desni od Tilmenta (Destra Tagliamento) sestavlja 8 občin (41 tisoč prebivalcev) in jo upravlja 15 predstavnikov. S. Vito al Tagliamento jih ima 6.

Furlanske Dolomite sestavlja 24 občin (53 tisoč prebivalcev) in jih upravlja 32 predstavnikov. Maniago in Spilimbergo jih imata vsaka 4, ostale po enega.

Skupnost ob reki Livenza sestavlja 7 občin (62 tisoč prebivalcev) in jo bo upravljalo 19 predstavnikov. Sacile jih ima 6, Fontanafredda pa 4, ostalae po enega.

Skupnost Sile tvori 7 občin (60 tisoč prebivalcev) in jo upravlja 20 predstavnikov. Azzano Decimo jih ima 6, Fiume Veneto 4. Ostale po dva predstavnika.

Skupnost Noncello sestavlja 5 občin okoli Pordenona (94 tisoč prebvialcev) in jo upravlja 28 predstavnikov. Pordenon jih ima 12, Cordenons in Porcia po 6, ostali po dva.

Takšna je torej nova porazdelitev krajevnih uprav, kakor je določil deželni svet Furlanija Julijske krajine s svojim zakonom.

Iz povedanega jasno izhaja kršenje ustavnega določila, da je glas državljanov enakopraven, kar pomeni, da enako tehta. Dejansko ne bo več tako že zato, ker velja v občinah večinski volilni sistem. Tokrat pa bo v večini primerov izločena iz predstavništva opozicija, kakršnekoli barve bo. V odbore, ki bodo upravljalo te medobčinske skupnosti pridejo predstavniki opozicije ali manjšin samo tam, kjer ima občina več predstavnikov. Na našem naselitvenem prostoru je teh občin za vzorec: Trst, Milje, Gorica, Tržič in Ronke. V nekaterih dvojezičnih občinah, kot sta Nabrežina in Dolina, ki jih zastopata po dva predstavnika bo eden neizbežno predstavnik opozicije, ki je zdaj desničarska.

Skratka, pravico voliti svoje predstavnike v uprave ozemlja, na katerem živijo, je prebivalcem manjših občin na Tržaškem praktično odvzeta v celoti, medtem ko se bodo drugod župani vsaj pogajali, ker ne bo nobena občina imela svoje večine. Razumljivo pa je, da Serracchianijevo in Ukmarja vodi drugačno načelo in sicer, da bi PD imela večino povsod in tako odločala o vsem.

Glede slovenske manjšine je zanimivo, da so dvojezične občine razpršene med te „medobčinske skupnosti“ na tak način, da ne bodo imele najmanjšega vpliva. Tudi v Nadiški skupnosti, kjer jih je sedem, vendar so župani politično zelo raznoliki in bodo težko našli skupna stališča.

Po ukinitvi Kraške in Briško-benešpke gorske skupnosti Slovenci spet izgubljamo vpliv na krajevne uprave in smo tako potisnjeni v rezervate naše organiziranosti, kar pomeni, da bomo tudi v pogledu upravljanja z ozemljem, njegovimi gospodarskimi viri, javnimi deli, šolskimi in kulturnimi strukturami le navadni „petlarji“, ki bodo hodili k oblastnikom s klobukom v roki, ponižno sklonjeni ali oportunistično prijazni.

Če preberemo evropske konvencije in dogovore o pravicah manjšin bomo videli, kakšno pozornost dajejo prav teritorialni samoupravi. Tudi v zaščitnem zakonu št.38 iz leta 2001 nekaj piše o tem. Za naše „democrats“ besede v prazno.

Tu je èe Londonski sporazum, ki ga je zaščitni zakon št.38/01 potrdil v celoti in določa tudi prepoved spreminjanja upravnih meja v škodo narodnostnega ravnovesja.  V tem primeru bi logika zahtevala, da deželni zakon uravnovesi meje na Tržaškem, saj je deželno povprečje za vsako “medobčinsko skupnost” 60 do 65 tisoč prebivalcev, le videmska jih ima 157 tisoč. Po tej logiki bi morali razdeliti tržaško pokrajino v štiri ali vsaj dve medobčinski skupnosti, naprimer tako, da se kraško ozemlje tržaške občine in nekatera predmestja priključijo drugim medobčinskim skupnostim, ne pa to, kar je bilo narejenega.

Kako dolgo še bodo naši ljudje podpirali politično silo, ki jim kruh reže čedalje bolj tanko in morajo zanj ponižno prositi? Zbudite se!