{jcomments on}

Zdaj pa se v Libiji utrjuje ISIS, se pravi Al Bagdadijev „kalifat“, ki ima svoja žarišča tudi v Nigeriji, pod režijo Boko Harama.

Nenadoma so v Parizu in Rimu začeli govoriti, da je Sredozemlje v veliki nevarnosti in da je treba, vzporedno z ameriško napovedjo vojne z ISIS-om v Iraku in Siriji, napasti Libijo.

Med najbolj navdušenimi so italijanski zunanji minister Gentiloni in obrambna ministrica Pinottijeva, ki že napoveduje, da bo Italija poslala v Libijo kontingent 5 tisoč vojakov. Seveda v okviru akcije, ki bi jo požegnala OZN.

Skratka, nadaljuje se imperalistični in kolonialni pritisk na arabske države, ki imajo nafto. Gre za vojno za energetske vire, ne proti jihadistom. Ti so le pretveza, saj jih je Zahod ustvaril, oborožil, blagoslovil in jim dal oblast, zdaj pa jih napada, da bi dokončal svoje delo in načrte.

V Italiji se za napad na Libijo, poleg PD, navdušuje tudi Vendolova SEL, ki v teh primerih pozablja, da je „levičarska“.

Mislite, da je iz trte izvita domneva, da bi vojna v Libiji bila tudi dobro kritje za vojaški poseg v Ukrajini, pa čeprav s pretvezo kršenja ravnokar dogovorjenega premirja. NATO potrebuje pretvezo, da napade Donbas, ker so tam v Debalcevu, poleg ukrajinskih vladnih vojakov in nacističnih prostovoljcev obkroženi tudi vojaki specialnih enot NATO.