V noči med nedeljo in ponedeljkom je v videmski bolnišnici izdihnil Luciano Rapotez, vidni voditelj deželne VZPI-ANPI in komunist. Star je bil 95 let.

{jcomments on}

 

Luciano Rapotez je bil doma iz Milj. Boril se je v vrstah istrskih partizanov, po vojni pa je bil aktiven član OF in KP.

Ko se je Italija vrnila v Trst, leta 1955, ga je policija aretirala in skupaj s četvorico drugih partizanov obtožila, da so osem let prej izropali vilo draguljarja Trevisana, njega, partnerko in služkinjo pa ubili.

Na tržaški kvesturi so Luciana Rapotza, ki je bil tedaj star 35 let, več dni zverinsko mučili z elektriko, pretepanjem, pretegovanjem udov in drugimi metodami, ki so spominjale na dejavnost zloglasne Collottiveje tolpe med vojno. Prav z mučenjem so jih prisilili, da so umor in rop priznali, kar je tedaj omogočilo bučno kampanjo proti partizanom in komunistom. Rapotez je pred sodiščem, po skoraj treh letih ječe, priznanje preklical in sodnikom pokazal brazgotine ter posledice mučenja. Sodišče ga je poleti 1957 oprostilo „zaradi pomanjkanja dokazov“ in izpustilo na svobodo.

Rapotez je bil sicer na svobodi, toda življenje so mu uničili. Žena ga je zapustila in odpeljala s seboj otroke, bil je brez dela in je moral s trebuhom za kruhom v Nemčijo.

Leta 1961 ga je beneško prizivno sodišče povsem oprostilo vsake obtožbe. Priznalo je njegovo nedolžnost.

Od tistega dne je Luciano Rapotez – kot hlapec Jernej – šel od sodišča do sodišča in zahteval, naj mu država poplača storjene krivice in za nečloveško mučenje. Pol stoletja prizadevanj ni zadostovalo. Vsa sodišča, tja do kasacijskega, so priznala, da mu je bila storjena krivica, vendar pa so tudi poudarjala, da ni bila kriva država ali notranje ministrstvo, pač pa posamezni policaji, njihov zločin pa je medtem…zastaral.

Luciano Rapotez, ki so mu posvetili več knjig in televizijskih oddaj, je umrl, ne da bi dočakal trenutka, ko bi se mu italijanske državne oblasti opravičile za to, kar so mu storile v protikomunistični ihti hladne vojne na vzhodni meji. Parlament se mu je, nekako, oddolžil z odobritvijo zakona, ki kaznuje mučenje v kazenskih postopkih.

Svoje plodno in pošteno življenje je Rapotez posvetil boju za pravico delovnih ljudi, za spoštovanje spomina na partizanski boj, za prijateljstvo med narodi in za ideale komunizma. Slava njegovemu spominu.