Kaj se dogaja v svetu? Ljudje se sprašujejo, kaj nas čaka. V Tunisu so islamski fanatiki, pristaši „kalifata“, v muzeju pobili dva ducata tujih turistov. V Libiji so zavzeli nekaj mest in grozijo Italiji, ki je pod udarom tudi zato, ker je na njenem ozemlju središče katoliške cerkve. Italijansko vlado pa srbi, da bi vojaško posegla v Libiji in spet pridobila “četrto obalo” v Mare nostrum.

{jcomments on}

 

Papež Frančišek je pred nekaj meseci povedal, da je tretja svetovna vojna že v teku, vendar se bojuje na obroke. Zato pa ni nič manj nevarna, saj lahko plamen v hipu postane splošen požar, ki bi zajel ves svet.

V Ukrajini je že leto dni na oblasti nacifašistična hunta, ki se z ameriško pomočjo vojskuje proti lastnemu ljudstvu v Donbasu, kjer govorijo rusko in predlagajo federativno ureditev skupne države. Toda ZDA, ki so same konfederacija samostojnih „Statesov“ v Ukrajini tega nočejo. Kakor nočejo miru na celini, ki bi si jo rade podredile v celoti.

Pojdimo po vrsti. Že nekaj desetletji se bije v svetu spopad za energetske vire in vodo. Plin, nafta, posebne kovine, voda so namreč dobrine, ki jih primanjkuje. ZDA in kapitalistični svet na Zahodu, ki so zabredli pred skoraj desetimi leti v globoko gospodarsko krizo, se iz finančne stiske rešujejo tudi na vojaški način, z okupacijo področij, kjer so energetski viri na razpolago. Od tod vojaški poseggi v Afganistanu in Iraku, nato v Libiji in severnem Sredozemlju, kjer je Zahod podžigal „arabske pomladi“, a jih ni bil sposoben brzdati in so se marsikje sprevrgle v nove tiranije z verskim predznakom. Medtem ZDA tako ali drugače podpirajo Izrael, ki je njihova glavna vojaška (in jedrska) baza na Bližnjem vzhodu in od koder bi rade „počistile“ še nepokorjeno Sirijo in Iran.

Tako bi nadzorovale vse „naftne in plinske poti“ iz perzijskega zaliva v Sredozemlje.

Mnogim je Rusija na poti, ker ima nafto in plin in z njima zalaga tudi zahodno Evropo, predvsem njen razviti sever. Ko je Moskva preprečila letalski napad in invazijo Sirije, so podžgali „Majdan“ v Kijevu. Februarja lani so demonstrantom na glavnem kijevskem trgu (po ukrajinsko „majdan“) popustili in z evropskim pokroviteljstvom podpisali dogovor, ki je predvideval vlado narodne enotnosti (od nacionalistov do komunistov), ustavno reformo v duhu federalizma in nove predsedniške volitve. Dan po podpisu sporazuma je nacistična desnica izvedla državni udar s podporo ameriške obveščevalne službe in izdatnimi finančnimi sredstvi. V kijevsko vlado so vstopili predstavniki nacistov, ki so zasedli šest ministrstev in se polastili narodne garde.

Prvi ukrepi hunte so bili proti ruski večini na jugovzhodu (Donbas) s prepovedjo ruskega jezika in odstavljanjem županov in guvernerjev pokrajin. V Odesi so skupino kakih sto federalistov pobili v gorečem Domu sindikatov.

V tem vzdušju se je začela državljanska vojna, ki je kijevska hunta sprožila vojaški napad na uporne pokrajine Doneck in Lugansk. Medtem se je strateško pomembni polotok Krim, ki gostuje rusko vojaško ladjevje, odcepil in z referendumom vrnil pod okrilje Ruske federacije. Veter separatizma je zapihal tudi v upornih pokrajinah, ki so se oborožile in zadržale šibko in nemotivirano vladno vojsko, kateri je zadnje mesece grozil poraz.

Evropa je dolgo stala ob strani. Niti igre so vodile v Washington in Moskvo. ZDA so EU prisilile, da so uvedle proti Rusiji gospodarske sankcije, ki pa so bile predvsem na škodo Evropejcev.

Washington je pri tem dosleden, saj ima svetovno strategijo spopada s t.im. skupino BRICS, se pravi državami, od Rusije in Kitajske do Indije, Južne Afrike in vse Latinske Amerike, ki ne spadajo v klasični kapitalistični sistem in se usmerjajo v drugačno, bolj vzajemno gospodarsko politiko. Na poti osamosvajanja so med drugim oblikovale svoj bančni in finančni sistem s skupno banko v Šanghaju.

Pri tem spopadu, kjer ZDA vodijo skrajno agresivno politiko, je Evropa povsem nebogljena in razdeljena.

Močnejše države, kot so Nemčija in Francija, želijo ohraniti svojo neodvisnost in so v ukrajinski krizi odigrale samostojno vlogo pri spodbuditvi in sklepu dogovora v Minsku, po katerem so bili boji v Donbasu začasno prekinjeni, težko orožje umaknjeno, Kijev pa bi se moral dogovoriti z upornimi pokrajinami o njihovi avtonomiji. Renzi je med svojim potovanjem v Moskvo ponudil „južnotirolski model“.

In vendar tudi to premirje škripa in se trga po vseh šivih, ker ZDA želijo iti do konca v svoji konfrontaciji z Rusijo. Kijevskim oblastem ponujajo (in žepošiljajo) izdatne količine orožja in vojaških izvedencev, ki naj bi vladno vojsko usposobile za končni obračun z uporniki na jugovzhodu. Dogovor iz Minska je za Obamo moteč in ga sploh ne namerava spoštovati.

Pri tem je Washingtonu uspelo razdeliti EU na vsaj dva dela. Bivši „sovjetski sateliti“ od Pribaltike do Poljske so „jastrebi“ in dajejo prednost NATO paktu. (Slovenija se ne ve, kam spada, a k sreči ni pomembna.) Iz teh držav doteka v Ukrajino orožje in politična podpora nacistom. V Pribaltiki se nacisti prosto zbirajo, medtem ko na Poljskem grmijo zgodovinski revizionisti, ki bi najraje preprečili proslavljanje 70-letnice poraza nacistične Nemčije v drugi svetovni vojni.

ZDA upajo, da se jim bo Evropa podredila tako politično kot gospodarsko. Glavno sredstvo podrejanja je TTIP, prekooceanski sporazum o investicijah in trgovini, ki naj bi integriral ameriško in evrosko gospodarstvo pod dežnikom NATO. Po tem sporazumu bi multinacionalne finančne korporacije imele več suverenosti kot posamične države.

Washingtonu gre za dvoje. Najprej želi, da bi ves svet, začenši z Evropo, plačal za gospodarsko krizo, ki jo je 2007 povzročil prav krah ameriškega finančnega kapitalizma. Potem pa stremi k temu, da bi Evropa in ostali svet prenašal posledice katastrofalnih napak, ki so jih ZDA storile od napada na Irak dalje.

Zadnji primer je „islamski kalifat“, ki s terorjem grozi vsem evropskim državam. ISIS je nastal z ameriškim denarjem in orožjem, ko so ZDA hotele zrušiti Asadov režim v Siriji, da bi imele kontrolo nad „energetskimi avtocestami“ iz Indijskega oceana in perzijskega zaliva do Sredozemlja. Obama je mislil, da bo potem stisnil v kot še Iran in zavladal, tudi s turško pomočjo, celotnemu evrazijskemu področju, od Ukrajine do Afganistana, od Sirije do Libije.

V resnici mu je spodletelo. Džihadisti so, podobno kot pred 15 leti Al Qaida, vzeli denar in orožje, nato pa zaigrali svojo karto: oblikovanje samostojne islamske skupnosti, ki bi šla od Jemena do srednje Afrike in sredozemskih obal.

Odprto ostaja tudi palestinsko vprašanje, ki je s ponovno zmago desnice v Izraelu dejansko „ad acta“. Edini pozitivni znak izraelskih volitev je uspeh skupne Združene liste komunistov in arabske manjšine, ki je zdaj tretja najmočnejša sila v Knessetu.

Skratka, plešemo na sodu smodnika, ki se lahko vsak trenutek vname. Potreben je nov zagon mirovnega gibanja, ki je nekam zaspalo, tudi zaradi čedalje bolj zapletenega položaja, ko je težko opredeliti odgovornosti in krivde.

Komunisti in opredeljena italijanska levica smo v tem okviru spoznali, da je NATO glavno sredstvo imperialistične agresivnosti na naši celini in v svetu. Zato moramo na ves glas zahtevati izstop Italije, pa tudi Grčije in drugih držav iz NATO pakta. To terja tudi italijanska ustava, ki se v svojem 11.členu jasno odreka vojni kot sredstvu razreševanja mednarodnih sporov.