Neskončna zgodba o škedenjski železarni


Škedenjska železarna je neskončna zgodba, ki stalno buri duhove. V tržaškem občinskem svetu so ciklično na dnevnem redu razprave, ki zadevajo bodočnost tega industrijskega obrata, ki se nahaja v samem mestnem središču oziroma na območju zelo gosto naseljenega predmestja.

 {jcomments on}

Nenazadnje je do vroče razprave prišlo 12. marca, ko je bila na dnevnem redu občinskega sveta razprava o peticiji prebivalcev Škednja. Peticija je zahtevala »ponovno diskusijo o možnosti zaprtja koksarne škedenjske železarne«. Po dolgi razpravi so besede župana Cosolinija prepričale tudi tisti del leve sredine, ki je prvotno bil usmerjen k temu, da peticije ne bi podprl. Peticijo je tako tržaški občinski svet soglasno podprl. Za Zvezo levice je posegel svetnik Marino Andolina, ki je znova poudaril, da bi bilo v tem trenutku povsem nesmiselno togo siliti v zaprtje koksarne, glede na to, da je prišlo s strani novega gospodarja železarne, skupine Arvedi, do jasnih zagotovil. Družba Arvedi želi s številnimi posegi korenito znižati nivo onesnaženja, ki je v zadnjih letih za prebivalce ne samo bližnjih četrti postalo res nevzdržno.

V kratkem bo namreč stekel postopek za sanacijo celotnega območja škedenjske železarne. V ta dolg in drag postopek so vključeni tako zasebni investitorji (družba Arvedi in njegova »podružnica« Siderurgica Triestina), kot javne inštitucije. Po zaslugi evropskega sklada bo za sanacijo Evropa prispevala znesek v višini 41,5 milijona evrov, svoj delež pa bo prispevala tudi dežela Furlanija Julijska krajina.

Doslej so vsi razni gospodarji železarne, ki so si v zadnjih letih sledili kot na tekočem traku, izkoriščali protislovje delo-okolje, da bi izigrali tako delavce kot prebivalce. Začela se je neke vrste bitka, tudi na politični ravni, med tistimi, ki so se postavili na stran prebivalcev in okolja, ter tistih, ki so obratno ščitili pravice do dela zaposlenih v škedenjski železarni. Zveza levice je vedno stremela po tem, da se zagotovi oboje, saj je posodobljenje več kot stoletje starega industrijskega obrata možno. Seveda so bile za tak načrt nujno potrebne tudi javne investicije, ker bi se drugače nikoli ne približal podjetnik, pripravljen na večmilijonsko investicijo brez zagotovila, da bi lahko nato tudi kaj zaslužil. Sicer idealno bi bilo podržavljenje obrata, a to je v današnjem času zgolj utopija. Vendar v tem trenutku se odpira možnost, da bi lahko v precejšnji meri znižali ali celo skoraj izničili stopnjo onesnaževanja in istočasno zagotovili tudi do 300 delovnih mest več od sedanjih 380, kolikor jih zdaj premore železarna. Na tak način bi lahko dosegli zastavljeni cilj: volk bi bil sit in koza cela. Tako bi med drugim rešili še problem delavcev bližnje tovarne Sertubi, ki so se v zadnjih letih znašli na cesti, potem ko je tovarno prevzela indijska multinacionalka Jindal, kateri je bila zaščita delovnih mest sedma briga.

Seveda bo v naslednjih mesecih vsa politika in v prvi vrsti levica pred pomembno nalogo: strogo bo morala nadzorovati potek sanacije objekta. Če se ne bo stopnja onesnaženosti znižala, potem bo zaprtje koksarne neizbežno, saj je za Škedenjce mera polna, novim obljubam pa niso več pripravljeni verjeti. (I.F.)