Evropsko sodišče za človekove pravice je obsodilo Italijo na sicer simbolično plačilo 40 tisoč evrov odškodnine, ker je poleti 2001 v Genovi dopustila mučenje mladih demonstrantov proti vrhu G8 najbogatejših držav sveta.
{jcomments on}
Evropsko sodišče ugotavlja, da Italija, ki je pred 27 leti podpisala svetovno konvencijo proti mučenju, še ni ustrezno spremenila svojega kazenskega zakonika. Kazenski pregon mučenja v državnih strukturah (policijskih sedežih, jetnišnicah, vojašnicah itd.) je leta 1989 predlagal v senatu goriški komunist Nereo Battello, a zaman. Zdaj Renzijeva vlada obljublja, da bo zadevi prišla do dna v kratkem času. Vendar se v parlamentu že pripravljajo na „kompromise“, ki bodo znatno otežkočali pregon nasilnih policistov. Zakonska novela pravi namreč, da je kaznivo „namerno mučenje“, kar pomeni, da se bodo nasilneži lahko zagovarjali, da so pač udrihali v besu, a nenamerno in nenačrtno.
Medtem pa je parlament, prav na zahtevo Renzijeve vlade, prekinil obravnavo zakonskega predloga o identifikaciji policistov, ki naj bi pri opravljanju svojih dolžnosti imeli na vidnem mestu številčni kodeks, preko katerega bi jih sodstvo lahko istovetilo v primeru pritožb.
Bilo je v noči 21. julija 2001, ko je minil dan pouličnih spopadov med nasprotniki globalizacije, udeleženci svetovnega „Social foruma“ in močnimi policijskimi oddelki, ki so ščitili državniški vrh. Gostitelj je bil premier Silvio Berlusconi.
Na trgu Alimonda je celo bil ubit mlajši demonstrant, Carlo Giuliani, ki je bil zalučal v orožniški džip jeklenko za gašenje požarov. V nasilnih dejanjih so se izkazali predvsem pripadniki skupin „black block“, ki so povzročili v mestu precej razdejanja, vendar jih policija ni preganjala.
Ko so se spopadi polegli je v mestu zavladalo zatišje. Večina demonstrantov je že zapustila Genovo, drugi pa so šli spat v prostore osnovne šole „Diaz – Pertini“. Sredi noči je vanjo vdrla skupina 300 policistov in speče premlatila, da je kri brizgala vse naokoli. Več kot 90 ranjencev so pozneje prepeljali v bolnišnice, druge pa v vojašnico Bolzaneto, kjer so jih policisti in jetniški pazniki pretepali in drugače mučili. Dekleta so se morala sleči do golega in policisti so se nato izživljali nad njimi. Med žrtvami so bili tudi zdravniki in tuji ter domači časnikarji.
Sledile so sodne preiskave. Skupina policistov se je morala zagovarjati, vendar so bili v glavnem oproščeni. Tudi zato, ker so ščitili drug drugega, ranjenci pa jih niso prepoznali. Mnogi so medtem bili povišani in so napredovali v karieri. Šef italijanske policije De Gennaro je zdaj direktor državnega holdinga Finmeccanica, ki združuje javne kovinarske obrate na polotoku.
Med ranjenci je bil tudi 62-letni Arnaldo Cestaro, ki so mu policisti tisto noč prebili prsni koš in zlomili nogo. Pa sploh ni bil med oporečniki. Nameraval je obiskati grob neke znanke na bližnjem pokopališču, ko je padel v policijski obroč. Bil je tudi obsojen in nato oproščen.
Sprožil je sodni postopek, ki je prišel do Strassbourga, kjer je zmagal. Italija pa se je osramotila pred vso Evropo.
Da ne pozabimo. Predsednik vlade je bil tedaj Silvio Berlusconi, v genovski prefekturi pa je represijo usklajeval njegov namestnik Gian Franco Fini.
