Na velikonočno soboto se je v ljubljanskem Domu španskih borcev zbral kongres Iniciative za demokratični socializem. Bil je sklepčen, saj se ga je udeležilo več kot polovica članov. Dvorana je bila nabito polna, predvsem mladih obrazov, čeprav niso manjkali niti starejši borci. Po splošni oceni je kvečjemu manjkala srednja generacija 40 in 50-letnikov. Kongres je izvolil nove vodilne organe stranke. V strnjeni obliki je naloge stranke opisala Asta Vrečko. Njen poseg objavljamo v celoti.

{jcomments on}

 

Pred letom dni smo se skupaj odločili, da boj za demokratični socializem ponesemo tudi v sfero parlamentarne politike. Da v prostorih, kjer je do sedaj iz mnogih ust odmeval zgolj en glas – glas kapitala – zadonijo glasovi množic. V ta boj smo se podali brez izkušenj strankarskega delovanja, brez odprtih kanalov do množičnih medijev in s skromnimi finančnimi sredstvi, vendar ne nepripravljeni.

Uspeh socialistične organizacije se ne meri z istimi vatli kot uspeh buržoazne stranke in njena orodja v boju za emancipacijo ne morejo biti orodja zatiranja, ki vzdržujejo sistem izkoriščanja in krivičnosti. Naša moč izhaja iz požrtvovalnega dela in aktivizma članic in članov – ki ju v takšni meri lahko prebudi zgolj skupen boj za solidarnost. Temelji na neposrednem stiku z delovnimi ljudmi in progresivnimi družbenimi gibanji – česar si stranke, katerih končni cilj je branjenje interesov kapitala, ne smejo dovoliti. Temelji tudi na aktivni vlogi vseh članov in članic pri sprejemanju odločitev v stranki, kajti vemo, da bolj demokratične družbe ne more izboriti sila, ki sama ne deluje demokratično.

To so ključni razlogi, da smo v okviru koalicije Združena levica bili kos izjemno zahtevni nalogi: še preden je stranka IDS dopolnila pol leta, smo se udeležili treh volitev.

Vendar zdaj ni čas za zmagoslavje. Težek boj, ki ga grška Siriza bije z mračnimi, nazadnjaškimi silami Evrope, nas uči, da je nasprotnik še močnejši in bolj nepopustljiv, kot smo pričakovali. Politične elite vseh evropskih držav – tudi Slovenije – so se z vso silo postavile na stran brutalnih in nerazumnih politik varčevanja ter fiskalnega izsiljevanja. S tem so ponovno pokazale, kako močno so obstoječe politične strukture Evrope na vseh ravneh odtujene od volje ljudi. Pokazale so, na kako srdit upor se morajo pripraviti socialistične sile, tudi ko nastopajo z zelo skromnimi zahtevami.

To dogajanje nas je še utrdilo v prepričanju, da socializem ne more biti gladko zgrajen na osnovi vnaprej pripravljenega načrta, temveč se mora za svoj obstoj boriti dan za dnem – na delovnih mestih, ulicah in trgih, v soseskah, v nacionalnem in evropskem parlamentu, v mestnih svetih – povsod, kjer sta krivica in zatiranje zasadila svoje strupeno seme.

Da bi bili na ta boj pripravljeni, moramo obstoječe stranke presegati ne zgolj s programom, temveč tudi z organizacijo. Zato smo si že v času snovanja stranke zadali:

• da mora dosegati najvišjo stopnjo notranje demokratičnosti delovanja;
• da mora vsem članicam in članom omogočiti aktivno vlogo v boju za socializem;
• da mora vzpostaviti povezave s progresivnimi družbenimi gibanji in organizacijami; ter
• da mora razviti mobilizacijski potencial za vse oblike boja – poleg klasičnega strankarskega delovanja tudi za organiziranje množičnih protestov ter podporo stavkam in zasedbam.

Pri zasledovanju teh ciljev smo dosegli nekatere pomembne korake. Kot prva stranka v Sloveniji smo odločitev za udeležbo na volitvah sprejeli z neposredno demokratičnim elektronskim glasovanjem. Vse članice in člani imajo vpogled v finančno poslovanje stranke. Člani in članice stranke na javnih funkcijah velik del svojega osebnega dohodka v obliki članarine vračajo v stranko. Aktivno smo sodelovali pri mobilizaciji za proteste proti Zakonu o visokem šolstvu in proti privatizaciji državnega premoženja. Nedavno smo začeli izvajati dejavnosti internega izobraževanja, kar je naletelo na zelo pozitiven odziv in bo prispevalo h kolektivnejšemu snovanju naših programskih usmeritev.

Vendar nas ti uspehi ne smejo uspavati. Ne smejo nam zamegliti kritičnega pogleda na področja, kjer še zaostajamo za zastavljenimi cilji. Uspeh na državnozborskih volitvah je presegel razvitost takrat komaj štiri mesece stare stranke. Čeprav smo se že takrat zavedali, da mora parlamentarno delo sloneti na množičnem gibanju, smo parlamentarna sila postali, še preden smo uspeli zgraditi močno socialistično organizacijo. Zaostajanje razvoja organizacije za volilnimi uspehi je prispevalo k temu:

• da je bil pretok informacij med organi stranke in članstvom nezadosten;
• da delovanje stranke ni bilo zadostno koordinirano in umeščeno v širši strateški načrt;
• da smo postavljeni v nevarno odvisnost od medijske podobe v mainstream medijih; hkrati pa
• nismo uspeli učinkovito nasloviti nesorazmerja v zastopanosti spolov predvsem v vrhu organizacije.

Zato svet stranke IDS ob izteku mandata predlaga, da svet v novi sestavi med prioritetne naloge uvrsti:

• krepitev kanalov informiranja, komuniciranja in aktivnega soodločanja vseh članic in članov stranke;
• krepitev zmožnosti organizacije za izvenparlamentarne oblike boja;
• širjenje in krepitev regionalne mreže;
• sprejem ukrepov za zagotovitev enakopravnosti spolov v organizaciji; in
• sprejem strateškega načrta stranke.

Temelji neoliberalnega konsenza so morda gnili, a so globoko vkopani in dobro utrjeni. Veter nezadovoljstva v obliki množičnih protestov je odnesel nekaj strešnikov, a zgradbe ni zamajal. Z izgradnjo in krepitvijo močne in demokratično-socialistične organizacije pa svoje sile združujemo v mogočno reko. Tovarišice in tovariši, soborke in soborci, ni je zgradbe, ki bi zmogla obstati proti toku množic delovnih ljudi, ko so povezane in delujejo organizirano ter enotno. Ni je sile, ki bi takrat lahko preprečila, da bo prihodnost – demokratični socializem.