(Piše Stojan Spetič)   Ne, problem reforme krajevnih uprav, ni vrtičkarstvo. Dolgoročno gre za usodo demokracije v tej državi in, kar nas še posebej zanima, za usodo slovenske manjšine, ki tvega nove delitve in odrinjenost od vzvodov odločanja.

{jcomments on}

 

Je bila reforma gospe Serracchiani potrebna? Ne, ker obstaja državni zakon, ki že spodbuja združevanje občin, a na prostovoljni in dogovorjeni podlagi. Spodbuja pa tako, da tako združenim občinam nudi nove podpore in finančne nagrade. Skratka, pravo nasprotje z deželnim zakonom Furlanije Julijske krajine, ki združevanja vsiljuje in celo določa način in obseg, občine, ki se upirajo,pa kaznuje z odvzemom tretjine finančnih prispevkov.

Vprašali boste, kje so voditelji naše avtonomne dežele s posebnim statutom našli navdih za tako vsiljiv in nedemokratičen sistem združevanja. Saj ni zrasel na njihovem zelniku. Prepisali so reformo krajevnih uprav, ki jo je v Franciji pred leti uvedel konzervativni predsednik Nicolas Sarkozy. Vsi vemo, da ima Francija stoletno tradicijo državnega centralizma, ki očitno ugaja trenutno vladajočemu paru Renzi-Serracchiani in ustreza splošnemu načrtu rušenja ustavnega sistema, porojenega v odporništvu in osvoboditvi izpred 70 let, ki ga postopoma mečejo na odpad. To je navsezadnje nasvet velike ameriške finančne družbe JP Morgan, ki evropsim vladam svetuje, naj se čimprej znebijo „protifašističnih ustav“, ker so za sedanje čase moteče.

Torej proč pokrajine, proč gorske skupnosti, proč male in srednje občine, proč izvoljeni senat in bogve kaj še pride na vrsto. Izkoriščajo nezadovoljstvo in odpor javnosti proti politični kasti in mečejo ljudstvu kosti za glodanje, češ „glejte, kako smo pridni in varčujemo pri političnih stroških“. Kar, mimogrede povedano, sploh ni res.

Vrnimo se k vsebini „reforme“ in njenim posledicam. Izdelana je tako, da majhne občine nimajo prave izbire, razen tiste, ki jim je bila vnaprej vsiljena. Združevanje bo potekalo ob večjih mestih, kjer bodo koncentrirani uradi, osebje, storitve. Koliko bo stalo premeščanje in selitev uradov, ne vemo, gotovo pa je, da bomo lahko govorili o nekem varčevanju le na daljši rok. Kot je rekel odbornik Panontin, v malih občinah bodo ostala okenca ali računalniški terminali, za vse važnejše zadeve bo treba v mesto, kjer pa ne bo več tako preprosto, kot v domačem kraju, kjer so se vsi poznali in je bila birokracija znosnejša in bolj razumljiva za stiske občanov.

Kar pa je najvažnejše, v velikih mestih bodo ostali centri odločanja o vsem pomembnejših zadevah, začenši z urbanističnim načrtovanjem, javnimi deli in glavnimi storitvami. Malim občinam, ki bodo poslej samo prazne lupine, bodo ostale pristojnosti na področju športa in prosvete. Občinski sveti se bodo sestajali enkrat letno, da si bodo voščili za novoletne praznike. O vsem bo odločala skupščina združenja občin, ki bo v tržaškem primeru štela 25 članov. Od tega bo Trst imel 15 zastopnikov, kar pomeni, da bo odločal o vsem. Ostali bodo podobni zboru, ki v operi Aida z zaprtimi ustmi le mrmra. Podobno bo tudi v ostalih združenih občinah na Goriškem in v Furlaniji.

Zdi se, da je večina občanov, tudi slovenskih, ravnodušna, vdana v usodo, češ, kaj pa moremo? V resnici ni tako. Zavedati bi se morali tudi, da jih čakajo tudi neprijetna presenečenja. Naprimer, na podrobčju davkov in dajatev, ki so bili v manjših okoliških občinah na najnižji ravni, po združitvi pa bodo bržkone prilagojeni in torej povečani do ravni, ki velja v glavni občini velikega mesta. Vsak naj si račun naredi kar sam.

Slovenci si ne delajmo utvar, da bodo centralizirani uradi v mestih poslovali dvojezično, kakor so poslovali v nekdanji domači upravi. Velik dosežek bi že bil, če bi za „okoličane“ odprli posebna okenca, kakor jih je svoj čas predvideval zaščitni zakon. Kako ta okenca delujejo, dobro vemo in se po njih res ni kaj zgledovati.

Skozi vse svoje življenje sem kot politik in manjšinski aktivist, skrbel za celovito obravnavo naše skupnosti, od Milj do Trbiža. In tudi zdaj me skrbi, kaj se dogaja v Benečiji. Zelo rad bi se motil, toda zdi se mi, da se tam pripravlja grda past. Združili bodo male dvojezične občine z drugimi, sosednjimi srednjevelikimi furlanskimi občinami, da bodo pač dosegli predvideno število 35 tisoč prebivalcev. Glede na politično usmeritev večine teh občinskih uprav domnevam, da bo statut združenja vzhodnofurlanskih občin določil, da na tem področju živijo Furlani in ljudje, ki govorijo „nediško“ ali „po nasim“. Slovencev ne bo več. Sklepi in resolucije nekaterih občin v zadnjih mesecih me v tem prepričanju potrjujejo. Vrnili se bomo za pol stoletja nazaj. Spet bomo govorili, da se Slovenci v Italiji delimo na tri kategorije, vsem zaščitnim normam navkljub. Le da tokrat bo veliko manj izvoljenih predstavnikov, ki bodo protestirali in dvigali svoj glas v bran skupnosti.

Če se sedanji trend krčenja sistema demokratičnega soodločanja nadaljuje, bomo kmalu tudi brez parlamentarnega zastopstva, medtem ko se deželni zastopanosti obeta krčenje ob morebitnem združevanju dežel Triveneta, kot predvideva nek zakonski predlog PD.

Vse to spada v politični načrt sprevračanja ustavnega programa „progresivne demokracije“, kar je pomenilo, da se demokracija (ljudsko soodločanje) v Italiji postopoma širi in poglablja.

Kaj nam je torej storiti? Na zavlačevanja in sprenevedanja bi ne stavil počenega groša. Tržaški župan Cosolini in senator Russo spet ponujata metropolitansko občino, kar pomeni iti z dežja pod kap. Porazdelitev pristojnosti in oblasti bi se ne spremenila, še vedno bi bili priča „societas leonina“, ko levu pripada vse. Ljudje morajo vzeti zadevo v svoje roke in ubraniti svoje demokratične pravice. Vsa čast šestdesetim občinam, ki so se pritožile na upravno sodstvo. Nekatere so pri tem omenile tudi verjetno neustavnost reforme, kar daje možnost upravnemu sodišču Furlanije Julijske krajine, da vso zadevo preda ustavnemu sodišču, zakon pa medtem suspendira do končne odločitve.

Res škoda, da so se le redke izmed naših občin odločile za priziv na upravno sodišče, saj bi se lahko sklicevale tudi na kršenje Londonskega memoranduma, ki prepoveduje spreminjanje meja upravnih enot v škodo manjšine. Sklicevanje oblastnikov, da se meje ne spreminjajo, ker prazne lupine ostajajo, čeprav brez pristojnosti, je nesmiselno. Mednarodni dogovor jasno govori o upravnih enotah, kar predpostavlja njihove pristojnosti, sicer bi ne imele smisla.

In če po tej poti ne bo rezultata, nam daje zakon še zadnjo možnost ljudskega odločanja: ukinitveni referendum. V celi deželi ni človeka, ki bi ga ta reforma navdušila. Izjema so samo tisti, ki so zanjo glasovali.

Za referendum je potrebnih 15 tisoč podpisov, zbranih v petih mesecih. Glede na to, da so ljudje navezani na svoje pravice in krajevno samoupravo, podvig ni nedosegljiv. Potrebna je le doslednost med izrečenimi kritikami in političnimi izbirami.

Naj še enkrat poudarim svojo misel. Če bi odpravili zakon o reformi krajevnih uprav, ki imeli spet na razpolago državno reformo, ki bi nam omogočila prostovoljno in dogovorjeno združevanje občin, ki bi sistemu lokalne samouprave in tudi naši skupnosti dalo večjo moč. Da bomo še vedno gospodarji na svoji zemlji.

Stojan Spetič