Sredozemsko morje, mrtvo morje. V nekaj letih je v njegovih vodah utonilo nekaj deset tisoč ljudi, med njimi predvsem ženske in otroci. Samo v zadnjih treh mesecih je v predelu morja med libijsko obalo in Lampeduso utonilo skoraj 5 tisoč ljudi. Javnost je pretresel zadnji primer, ko se je barkača prevrnila in je utonilo več kot 900 ljudi, rešilo se jih je le za dva ducata moških. Med njimi tudi zločinca, ki sta barko vozila.

{jcomments on}

 

Evropa, celo ZDA, se zdaj pogovarjajo, kaj storiti. Matteo Renzi blodi o bombardiranju barkač in gumenjakov ob obali, preden bi jih natovorili s človeškim blagom. Drugi predlagajo pomorsko blokado, le redki govorijo o učinkovitejših alternativah, ki naj udarijo predvsem po zločinskih organizacijah, ki skrbijo za ta dobičkonosni posel.

Zanimiv je predlog Romana Prodija, naj bi Zahod nehal kupovati libijsko nafto, ker tako posredno financira džihadiste „kalifata“ ISIS. Za urejanje političnih razmer v Libiji pa predlaga Billa Clintona, češ da ima izkušnje še iz časov Daytonskega dogovora o Bosni in Hercegovini.

Čedalje močneje je slišati tudi glasove človekoljubnih organizacij, ki so povezane s katoliško cerkvijo in želijo pomagati beguncem, ki so preživeli neštete brodolome.

Naše stališče je nekoliko drugačno in bolj radikalno. Navsezadnje smo marksisti in skušamo stvarem iti do dna.

Pravijo, da na afriški obali Sredozemlja čaka na vkrcanje in tvegano pot preko morja do Italije ali Grčije skoraj milijon ljudi. Od kod so se vzeli? Odgovor je na dlani. Ti ljudje bežijo od vojn, ki jih je prav zahodni imperializem zakuhal na afriški celini in na Bližnjem vzhodu: Mali, Nigerija, Čad, Srednjeafriška republika, Libija, Sirija, Irak, Afganistan.

Ukrajine ne vzamemo v poštev, čeprav sta iz Donbasa bežala dva miliona ljudi, a jih je Rusija sprejela brez hrupa, na vojna področja celo pošilja humanitarno pomoč…

Zahodni imperializem (ZDA, Francija, Velika Britanija in EU, oziroma NATO) se je spustil v vojne pustolovščine samo zaradi energetskih virov ali strateške kontrole področja, ne da bi skrbel za posledice. Te zvrača na ljudstva naše celine.

Še huje. Zahod, ali kakor sam sebe imenuje „Mednarodna skupnost“, vedno pod ameriškim poveljstvom, se sploh ne briga za zločinsko prevažanje beguncev, predvsem mladih in dela sposobnih, na evropska tla. Gre za organizacije, ki po uradnih podatkih, služijo milijarde evrov na račun teh revežev, del svojega dobička dajejo tudi islamskim milicam in teroristom.

Kdor hoče bežati iz Iraka, Sirije, Afganistana ali Nigerije, ve, da mora poiskati organizacijo, ki mu bo zagotovila prevoz v Evropo. Najprej dolgo pot po kopnem, v tovornjakih ali karavanah, preko Anatolije ali Sahare, do Libije. Odkar se je Zahod znebil Gadafija je Libija nekakšna „nikogaršnja zemlja“, delijo si jo razne milice in skupine, ki vsaka zase paktira z zahodnimi državami prodajo nafte in plina.

Na libijskih obalah ti reveži čakajo tudi par mesecev. Za prehod po kopnem so že plačali kakih 3 tisoč dolarjev. Zanimivo je, da morajo kristjani plačati nekaj več! Včasih pa jih na poti ubijejo ali izročijo džihadistom.

Sledi vrkcanje v gumenjake ali barkače, ki pogostoma potonejo. Mnogo primerov sploh ne pride v javnost, saj je patrolnih ladij v tistem delu morja relativno malo, odkar je UE odpovedala akcijo Mare nostrum in jo nadomestila s sramotno skromnim Tritonom.

Za tvegano pot preko morja morajo begunci spet plačati nekaj tisoč dolarjev ali evrov. Zadnje plačilo bo za tovornake ali avtobuse, s katerimi jih bodo skrivaj prepeljali preko cele Italije v druge srednje ali severnoevropske dežele.

Računajo, da vsaka pot mladega begunca stane tudi do 8 – 9 tisoč dolarjev, ki jih pobašejo v svoje žepe omenjene krimnalne organizacije, ki so v glavnem mednarodnega značaja in imajo svoje tipalke in predstavnike tudi pri nas.

Tu se sama od sebe poraja predlog, ki ga nekateri že omenjajo in imenujejo „humanitarni kanali“. Konkretno to pomeni, da bi v Libanonu, Egiptu ali Maroku organizirali zbirna središča, kjer bi begunci zaprosili za politično zatočišče. V teh centrih naj bi bili prisotni predstavniki EU, ki bi begunce razdelili po državah. Običajno priznajo politično zatočišče dvem tretjinam prosilcev že sedaj, ko o izčrpani prišli v Italijo. Potrebno pa bi bilo, da se EU odpove „dublinskemu dogovoru“, po katerem ima begunec pravico prositi za azil samo državo, kamor je prispel. Torej Italijo in Grčijo. Kljub temu pa so države, kot je Švedska, ki so sprejele neprimerno več beguncev kot sma Italija, kjer je birokracija počasna in neučinkovita, mladi prebežniki pa čakajo v zbirnih središčih ali bežijo in se sami znajdejo.

Humanitarni kanali bi pomenilo tudi, da bi begunci, katerim bi že na afriški obali priznali pravico, da prosijo za azil, v Evropo odpluli z rednimi trajekti, kjer bi plačali redno vozovnico. Gotovo bi prihranili kup denarja, ki bi jim prav prišel v državi, kjer bi se naselili. Predstavljal bi nekakšen minikapital za prve potrebe ali tudi za kakšno gospodarsko dejavnost, če bi se med seboj združili v zadruge ali kaj podobnega.

To za zdajšnjo nujo. Vendar je tudi jasno, da je problem treba reševati korenito, pri samem izvoru.

Zahod naj neha z vojaškimi napadi in podporami raznim milicam v Siriji, ker mu je napoti režim predsednika Asada. Dobršen del te pomoči je prišel v roke „kalifatu“, ki svoje lovke razteza tja do srednje Afrike in v perzijski zaliv. Stabilizacija Libije pomeni, da morajo Francija, Velika Britanija, ZDA in Italija nehati s podporo raznim milicam in oboroženim enotam glede na to, katero naftno polje nadzorujejo in izkoriščajo. V osrednji Afriki se mora nehati francosko in britansko vmešavanje, ki iz leta v leto veča biblijske selitve narodov na begu od lakote in vojske.

Pomiriti vse te kraje je interes naprednega človeštva, imperialistom pa ni po godu, ker si od tega obetajo velike dobičke.

Skratka, ljudstva morajo te vojne pogasiti, s pomočjo narodov, ki niso povezani v imperialistične kroge (BRICS, naprimer), zato da se spremeni svetovni gospodarski red. Da bodo mogoče investicije v afriška gospodarstva, kar so, naprimer, že pričeli Kitajci, s tem pa zmešali štrene zahodnim imperialistom in neokolonialistom.

Kajti samo zagon afriškega gospodarstva na osnovi njegovih naravnih bogastev lahko omogoči tistih nekaj milijonov delovnih mest, brez katerih bodo mladi ljudje za vsako ceno bežali preko Sredozemlja v obljubljeno deželo, naj to stane kar stane. Tudi za ceno življenja.

Pomislimo samo, da v Nigeriji živi 200 milijonov ljudi, ki so v povprečju stari 18 let! Hrepenenje teh mladih ljudi je močnejše od jedrske bombe.

Pomislimo na vse to, ko slišimo v baru ali gostilni prazne diskusije o priseljencih kot nadlogi, ki jo je treba preprečiti s silo. Slika je povsem drugačne in napredne sile jo morajo razumeti in ustrezno delovati.

Pravijo, da priseljenci kradejo delo domačinom. Seveda je tudi to možno. Vedeti je treba, da 70% mladih priseljencev ima v žepu diplomo in govori par jedzikov, mnogi so obiskovali in končali univerzo. So konkurenčni, posebno še, če jih plačujejo malo. To pa je posledica dejstva, da so gospodarji in zanje idealno dvojčka Renzi – Marchionne, dejansko uničila sistem sindikalnih delovnih pogodb. Gospodarjem se vojna med delavci vedno splača. Oni imajo od tega samo profit.

Domači rasisti se tudi zgražajo, češ da begunci vsak dan stanejo 35 evrov iz državne blagajne. In še res je. Toda begunec od tega dobi le 2,5 evra žepnine, ostalo (32,5 evra) kasirajo domačini, od najemodalajcev, hotelirjev do zadrug, ki skrbijo za hrano in druge potrebe. Nekateri pri tem tudi špekulirajo, kot se je pokazalo v aferi o rimskih korumpiranih zadrugah za priseljence. Za to pa niso krivi ti reveži, pač pa lopovi, ki na njihovi koži služijo in marsikdaj tudi financirajo vladne stranke. (sts)