Lahko rečemo, da se je končno zgodilo! Potem, ko partizanske Bolnice Franje niso uvrstili na seznam UNESCO, in ko jo je pred leti prizadela še naravna katastrofa, je le dobila mednarodno priznanje. Nagrada evropske kulturne dediščine je prišla v času, ko Evropa beleži 70 let od zmage nad fašizmom. A ta podelitev ni šla brez zgodovinske ironije.
{jcomments on}
Prvič, zapišimo, da je nagrado podelila Evropska komisija, tista evropska institucija, ki je skupaj z Evropskim parlamentom največ pripomogla k brisanju zgodovinskega spomina na zmago nad fašizmom. Namesto tega sta ti instituciji leta 2009 določile 23. avgust kot nov datum, ki naj bi ga vsako leto slovesno obeleževali narodi Evrope: to je dan spomina na žrtve totalitarizma, nacističnih ali komunističnih režimov. Odveč je dodati, kako zelo konservativen je obrat tega zgodovinskega revizionizma: namesto poudarjanja skupne zmage vseh, zahodnih, komunističnih in partizanskih sil nad fašizmom, ki je bila temelj bolj socialne in predvsem mirne Evrope, se danes raje enači vse vrste totalitarizmov, z jasno računico: z brisanjem revolucionarnih in emancipatornih preteklih praks, relativizacijo zgodovine in tudi z nadaljevanjem geopolitične izolacije Rusije, ki še edina resno slavi 9. maj. Namesto leta 1945 današnja Evropa slavi leto 1989 in s tem svoj zgodovinski obrat k neoliberalnemu kapitalizmu, (samo)kolonializaciji Vzhoda, ter današnji Evropi več tirov, ki prinašajo vse večje neenakosti in asimterije.
Naslednja zgodovinska ironija pri podelitvi nagrade je dejstvo, da jo je podelil evropski komisar za izobraževnaje, kulturo, mladino in šport, Tibor Navracsics. Gospod Navracsics je eden izmed najbolj antidemokratičnih in skrajno desno usmerjenih komisarjev, ki je, in je bil, dolgoletni član Orbanove vlade na Madžarskem. Se več, bil je pravosodni minister v času, ko je Orbanova vlada implementirala skrajno kontroverzne medijske reforme, ki so v spregi z ostalo diskriminatorno zakonodajo Madžarsko potisnile v polfašistično državno tvorbo z odprtim sovraštvom do manjšin, zlasti do Judov in Romov, ter odprto antikomunistično ideologijo. Evropska komisija že dolgo ne zbira zgolj postideoloških “strokovnjakov,” temveč se je odkrito premaknila precej na desno stran.
Ne glede na vse to je treba dodati, da je Odbor za podelitev nagrad kulturne dediščine, telo pod okriljem Komisije, vendarle spoznal vrednost in pomembnost partizanskega izročila, pa četudi morda v nevednosti glede dejstva, da partizanska bolnišnica predstavlja vse tisto, kar današnjo v desno pomikajočo se Evropsko unijo ruši. Franja namreč v sebi nosi emancipatorni potencial antifašistične in socialne revolucije NOB. A korak do prepoznave partizanske kulturne dediščine je eno, čisto kaj drugega pa je njena ponovna aktivacija.