Po Gorici sta se v soboto vila dva sprevoda. Fašisti skupine Casa Pound, ki so prišli iz vse Italije, so po mestnih ulicah korakali v smrtni tišini, urejeno, vsak z enako zastavo, kakor nekoč Hitlerjugend. Nosili so transparente, v katerih so zahtevali „vzemimo si nazaj vse“, pri čemer so očitno mislili rapalsko mejo, Istro in Reko.
{jcomments on}
Istočasno je od železniške postaje na Travnik, kjer so pred tristo leti bili razčetverjeni voditelji tolminskega punta, korakala pisana množica protifašistov in mirovnikov, pripadnikov levičarskih strank: komunistov, anarhistov, kovinarskega sindikata Fiom, veliko mladih. Med demonstranti je bilo kar lepo število Slovencev izza meje, se pravi iz širše Primorske, a tudi iz Maribora in Ljubljane. V glavnem so bili pripadniki Združene levice, Iniciative za demokratični socializem in Puntarjev. Na meji v Novi Gorici jih je italijanska mejna policija, kljub schengenskemu dogovoru o odprtih mejah, legitimirala in posamično slikala! Kontrolirali so tudi avtobus šolarjev, ki so se vračali s šolskega izleta.
Na Travniku so zbranim spregovorili organizatorji in predstavniki politične javnosti. Slovenski poslanec ZL Matej Tašner Vatovec je v obeh jezikih izrazil solidarnost goriškim antifašistom in poudaril nasprotovanje vsaki vojni in takemu evropskemu redu, ki temelji na izkoriščanju ljudi in ščuvanju k sovraštvu. Tajnik komunistične stranke v naši deželi Stojan Spetič pa se je vprašal, kako je mogoče, da poleg fašistov tudi uradna Italija s predsednikom republike Mattarello in vojaško parado v Trstu proslavlja začetek prve svetovne morije. Omikane države proslavljajo konec vojne ali zmago nad nacifašizmom, ne pa začetka vojne, ki je nato prinesla v naše kraje fašizem in zatiranje.
Manifestaciji sta potekali pod močno policijsko stražo, ki je tudi preprečila fizični stik med njima. Ko je prišlo do vizuelnega stika pa so si demonstranti izmenjali kopico psovk.
Med protifašisti je bilo tudi precej zamejskih Slovencev, ki pa so prišli posamično. „Organiziranost“ manjšine je tokrat previdno in oportunistično stala ob strani. Podobno kot goriška VZPI-ANPI in, seveda, demokratska stranka.
Glede na to, da je izzivanje fašistov v Gorici bilo celo predmet meddržavnih pogovorov na evropskem vrhu v Rigi, kjer je slovenski premier Cerar na to opozoril italijanskega premierja Renzija in zunanjega ministra Gentiloneja, se pač moramo vprašati, čemu oblasti niso hotele prepovedati shoda Casa Pound. Gotovo ne iz demokratičnih nagibov. Ko so v Bologni učiteljice hotele na festivalu Unita’ protestirati zaradi Renzijeve šolske „reforme“ so jih policisti pretepli do krvi in nagnali. Tokrat pa so fašističnemu izzivanju pustili prosto pot.
Morda zato, ker rimska vlada sloni na tihi podpori in dogovarjanju z desnico? Ker se tudi v Trstu in deželi pripravlja zasuk proti desni? Ker želi Italija ohraniti napetost na mejah in ker skušajo oblasti oživeti vojnohujskaško vzdušje, da bi pripravile javnost na nove vojne pustolovščine, od Ukrajine do Libije, od Sirije do Makedonije?
O tem je vredno, da razmišljajo predvsem mladi, ki so v soboto korakali pod rdečimi in partizanskimi zastavami po goriških ulicah.
