Le par misli o volitvah v sedmih deželah in nekaj sto občinah. Občila, od televizije do domačih dnevnikov, poudarjajo, kako je Renzijeva PD zmagala 5 proti 2, kar je tudi res, čeprav je posledica čudnih volilnih pravil. Če bi volitve bile proporčne, bi najbrž bil končni rezultat drugačen.
{jcomments on}
Lahko potrdimo, da je PD zmagala v Apuliji, Markah, Umbriji, Toskani in Kampaniji, medtem ko je izgubila Ligurijo v prid Berlusconijevi stranki in Veneto, kjer je spet prepričljivo zmagala Severna liga.Sploh je Salvini s svojimi rasističnimi izpadi žel dober rezultat, tudi v srednji in južni Italiji ter zdaj resno konkurira Berlusconiju za to, kdo bo sedel pri krmilu desnice.
Torej, PD zmaguje v treh deželah srednje Italije, ki so tradicionalno bile levosredinske. Zanimivo pa je, da novi predsedniki teh dežel niso Renzijevi ljudje, pač pa izraz domačih razmer. Kjer so bili kandidati neposredno podrejeni Renziju, kot v Venetu „ladylike“ Alessandra Moretti in Paita v Liguriji, je PD doživela pekoč poraz. Predvsem v Liguriji, kjer je Renzi vsilil svojo kandidatko z nečednim potekom primarnih volitev v škodo Sergia Cofferatija, ki je zato izstopil iz stranke in podprl levičarja Pastorina. Zdaj Renzijevi pristaši očitajo Cofferatiju, da je on kriv za poraz… Zato pa so doživeli pravo zmagoslavje v Kampaniji, kjer je bil izvoljen Renzijev kandidat De Luca, človek, ki po zakonu sploh ne sme biti predsednik dežele, ker je bil pravnomočno obsojen zaradi zlorabe oblasti in drugih malverzacij. Je pa očitno užival podporo „stricev v ozadju“. Na De Luco je opozorila tudi predsednica antimafijske komisije Rosi Bindi.
Do tod kronika teh dni. Vendar je včasih treba pogledati tudi globje in prešteti glasove. Tako pridemo do ugotovitve, da je PD iz lanskih 40,8% na evropskih volitvah zdaj padla na povprečje 25%, saj je izgubila cela dva milijona glasov. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi Gibanju 5 zvezd, ki sicer tudi govori o zmagi in si zatiska oči pred neusmiljenim številčnim podatkom.
Skratka, PD so kaznovali delavci, učitelji, študentje, starši, upokojenci…vsi, ki jih je Renzi ogoljufal s svojimi lažnimi obljubami. Zdaj meče krivdo za neuspeh na notranjo levico (Cuperlo, Civati itd.), ki je – resnici na ljubo – bila celo preveč popustljiva in „odgovorna“.
Vendar si moramo naliti čistega vina tudi glede rezultatov levice, ki je v vseh sedmih deželah nastopila s kopijami Ciprasovih list in v glavnem doživela (razen Ligurije in Toskane) pekoč poraz. Volilci, ki so hoteli izraziti svoje nestrinjanje s politiko Renzijeve vlade in PD so namreč raje glasovali za Gibanje 5 zvezd ali pa sploh niso šli volit. Tako je storil vsak drugi volilec. S takšno udeležbo bi, naprimer, referendumi sploh ne bili veljavni, ker je zanje potreben kvorum večine volilcev.
Levico in komuniste še posebej mora skrbeti tak rezultat. Samokritično se moramo vprašati, kaj je ovira v procesu združevanja levih sil. Je sploh smiselna srdita konkurenčnost med komunističnimi strankami in le-temi ter ostalo levico? Ali se zavedamo, da liste, skrpucane v zadnjem trenutku, ne prinašajo uspeha, če niso zakoreninjene na terenu, med ljudmi in družbi? Da je torej potrebno delati za Združeno levico že sedaj, pripraviti njen program in jo popularizirati takoj, da nas prihodnje volitve ne najdejo nepripravljene. Isto velja za komuniste, ki napovedujejo proces združevanja še pred koncem leta. (sts)
