Zakaj Slovenci v Italiji potrebujemo voljeno zastopstvo? Tema je nenadoma postala aktualna, čeprav se kot jara kača vije skozi zgodovino zadnjih desetletij.
{jcomments on}
Odgovorov na gornje vprašanje je ničkoliko, vendar bi morali najprej odgovoriti na vprašanje, čemu naj služi voljeno zastopstvo manjšine. Vedno smo trdili, da mora biti naša narodnostna skupnost „subjekt“, se pravi samostojni osebek lastne usode.
Zadnje čase čedalje manj. O nas odločajo drugi in ni instrumentov, ki bi nas ščitili. Pomislimo samo na deželno reformo krajevnih uprav, ki nam dejansko ukinja vsakrsšno vlogo pri upravljanju našega naselitvenega ozemlja. O nas bodo odločala velika mesta, torej narodnostna in politična večina.
V Italiji nas ne ščiti niti zakon. Dovolj je, da pomislimo, kako je celo pomanjkljivi zakon iz leta 2001 (star torej že 14 let) v dobršnem delu neizpolnjen ali se izvaja samovoljno, nedosledno.
Organizem, ki bi nas moral predstavljati v tem kontekstu je paritetni odbor, ki ga sestavlja polovica Slovencev. Toda samo polovico tega zastopstva imenujemo sami, se pravi krovni organizaciji SKGZ in SSO ter izvoljeni svetovalci. Drugo polovico imenujejo oblasti. Paritetni odbor torej ne moremo šteti za naše predstavništvo, tudi zato ne, ker se v njem odloča z večino, pri čemer mora biti večina vsake izmed komponent, torej večina slovenskih in večina italijanskih predstavnikov. V nasprotnem primeru sklepi ne veljajo. Sklepi? Paritetni odbor nima pravice odločanja, razen v redkih izjemah. V glavnem ocenjuje predloge, o katerih odločajo drugi.
Zato je bilo oblikovano, na pragmatični ravni, neko „omizje“, kjer potekajo dogovori in pogajanja o specifičnih problemih. Sestava tega omizja, s slovenske strani, ni jasna. V njem so zdaj eni, potem drugi. V glavnem jih imenujejo po dogovoru med krovnima in vlado.
Na pogovore z Ljubljano ali rimskimi oblastmi pa gredo „tradicionalne“ delegacije, ki jih zadnje čase sestavljajo predstavniki obeh krovnih (SKGZ in SSO) ter izvoljeni v parlamentu in deželnem svetu, torej zastopniki PD in Ssk. Včasih povabijo tudi levico, včasih pa tudi ne.
Vendar so to le formalnosti.Dejstvo je, da manjšina ne zaupa več svojim zastopnikom, kar je tudi posledica splošne odtujitve ljudi od politike in politike od ljudi. Volilni sistemi so tudi naredili svoje. In če se polovica Italijanov volitev sploh ne udeležuje zaradi nezaupanja, ne moremo misliti, da je pri pripadnikih naše manjšine drugače, kvečjemu bo odstotek udeležencev rahlo višji. Nezaupanje pa ostaja.
Ljudje zahtevajo predvsem prozornost v odločanju. Glasnost. To pa je skrajno težko zagotoviti s sedanjim medijskim sistemom in ob dejstvu, da novinarje ne puščajo zraven niti na nedolžne seje paritetnega odbora.
Od tod zahteve po voljenem zastopstvu, za katerega bi manjšina prevzela odgovornost.
Organizacija in izvedba volitev ni problem. Tega se moramo zavedati vsi. Problematično je določiti pristojnosti voljenega organa, ker to pomeni, da mora priti do tega, da se bodo krovne in druge organizacije odpovedale delu lastne suverenosti (in posledično tudi sredstev) v prid voljenega organa.
Potrebna so torej pogajanja v sami manjšini, neko omizje, kjer naj se vse te stvari razčistijo. Omizje, ki naj bo čimbolj odprto in obenem javno, da se ne bo sprejemalo sklepov za zaprtimi vrati, mimo vednosti aktivnega dela naše skupnosti.
Povsem nesprejemljiv pa se zdi predlog slovenske komponente PD, naj bi v času dogovarjanja manjšino zastopali krovni. Če pogledamo njihove vodilne kadre je jasno, da to pomeni zastopstvo PD-SSk, ki sta itak (kljub nekaterim polemikam, a zdaj z novim vodstvom SSk čedalje manj) med seboj pogodbeno povezani.
V nasprotnem primeru bomo samo mlatili prazno slamo po časopisih in na okroglih mizah, a samo za špas, v resnici pa bo obveljalo italijansko pravilo: „Vse naj se spremeni, da bo ostalo vse po starem.“
