Potem ko je Grčija po maratonski razpravi sklenila dogovor z mednarodnimi upniki, je New Statesman objavil ekskluzivni intervju z zdaj že nekdanjim grškim finančnim ministrom Janisom Varufakisom, ki je brez dlake na jeziku razkril ozadje pogajanj.

Podrobnosti dogovora še niso znane, je pa že zdaj jasno, da je prav tako oster in zahteven kot tisti, ki se ga je Ciprasova leva vlada zadnjih pet mesecev krčevito otepala.

{jcomments on}

 

Dogovor je bil sklenjen 48 ur za tem, ko je Nemčija zahtevala nadzor nad grškimi financami ali pa njen umik iz evroobmočja. Številne opazovalce po Evropi je ta poteza osupnila, Janisa Varufakisa pač ne. Brezkompromisni nekdanji minister se je z britansko politično revijo, ki se opredeljuje kot levosredinska, pogovarjal prejšnji teden, ob vprašanju, ali bo morebitni dogovor dober za njegovo državo, pa ni okolišil.

“Če kaj, bo samo še slabše,” je odgovoril. “Upam in verjamem, da bo naša vlada vztrajala pri prestrukturiranju dolga, ampak ne vidim, kako bi nemški finančni minister Wolfgang Schäuble kadar koli privolil v to. Če privoli, bi bil to čudež.”

Čudeža, kot kaže, kaj kmalu za Grke še ne bo. Že ko je grški parlament v petek zvečer privolil v varčevalni program, ki so ga volivci le nekaj dni predtem na referendumu prepričljivo zavrnili, se je dogovor zdel neizogiben.

Proti novim posojilom
Varufakisa, ki je malce nepričakovano odstopil takoj po zmagi na referendumu – bojda zato, da bi olajšal pogajanja z Brusljem, kjer ni najbolj priljubljena oseba -, so kritizirali, ker dogovora ni podpisal prej, a sam pravi, da ponujeni dogovor ni bil sklenjen v dobri veri niti ni bil tak, ki bi si ga t. i. trojka želela videti izvedenega. V intervjuju je Varufakis predloge upnikov (ki se po današnjem ostrejšem dogovoru zdijo še velikodušni) označil za “popolnoma nemogoče, povsem nerealne in strupene … take vrste predlogov predstaviš drugi strani, ko nočeš skleniti dogovora“.

“Ta država se mora nehati pretvarjati, nehati moramo jemati nova posojila in se pretvarjati, da smo rešili težavo; ko smo naš dolg naredili še manj vzdržen pod pogojem nadaljnjega varčevanja, ki samo še bolj krči naše gospodarstvo in prelaga breme še bolj na socialno najbolj ogrožene, s tem pa ustvarja humanitarno krizo,” nadaljuje Varufakis.

Po besedah nekdanjega ministra se trojka v njegovem petmesečnem ministrskem mandatu nikoli ni iskreno pogajala, vladi pod vodstvom Sirize oz. Aleksisa Ciprasa, ki je bila izvoljena, da bi Grkom omogočila drugačen program varčevanja, pa je očitno spodletelo. V zadnjih petih letih je četrtina Grkov ostala brez dela, država pa se je znašla v najhujši krizi kjer koli v razvitem svetu, a po Varufakisovem mnenju so upniki Ciprasa preprosto zavajali. Kratkoročni dogovor bi bil namreč lahko že davno sklenjen, a je druga stran vztrajala pri “obsežnem dogovoru”, kar pomeni, da so se želeli pogovarjati o vsem. “Moja interpretacija je, da ko se nekdo želi pogovarjati ‘o vsem’, se ne želiš pogovarjati o ničemer.”

Po Varufakisovih besedah je bil Schäuble, nemški finančni minister in arhitekt dogovorov, ki jih je Grčija podpisala v letih 2010 in 2012, “ves čas konsistenten”. “Njegovo stališče je bilo, da se o programu ne pogovarja, ker so ga sprejele prejšnje grške vlade, in da preprosto ne morejo dovoliti, da bi ene volitve preprosto spremenile vse. Na tisti točki sem predlagal, da zadolžene države morda preprosto ne bi smele več izvajati volitev. Odgovora na to ni bilo.”

V evroskupini pogovori o ekonomiji neobstoječi
Znano je, da so Varufakisa kmalu po Sirizinem prevzemu oblasti odstranili iz grške pogajalske ekipe, je pa bil še vedno zadolžen za grške finance. Dolgo ni bilo jasno, zakaj. Aprila je dejal, da zato, ker skuša “v evroskupini govoriti o ekonomiji – česar ne počne nihče“. “Ne da pogovori niso bili uspešni – dejansko so te gladko zavrnili, ko si jih skušal zaplesti v pogovor o gospodarstvu. Predložiš jim argument, ki si ga res dolgo oblikoval, da bi bil kar se da logično koherenten, naletiš pa samo na prazne poglede. Kot da ne bi spregovoril. Če bi jim zapel švedsko himno, bi dobil od njih popolnoma enak odziv.”

Čeprav se je ta teden znotraj evroskupine pojavil razdor med državami, ki so si želele “grexita”, in tistimi, ki so zahtevale dogovor, Varufakis trdi, da so bile vse države vedno enotne glede ene stvari – da se nikakor niso želele pogajati. “Nekateri ljudje so bili na osebni ravni, za zaprtimi vrati zelo sočutni. Zlasti tisti z IMF-a (Christine Lagarde, op. a.). A znotraj evroskupine je bilo prijaznih besed le malo, pa še te skrite za uradno različico. Zelo močne figure te pogledajo v oči in ti rečejo: Imaš prav, a te bomo vseeno zdrobili.” O imenih Varufakis ni želel govoriti, je pa dejal, da so bile vlade, od katerih bi pričakoval, da bodo najbolj sočutne do Grčije, tiste z največjimi dolgovi (Portugalska, Španija, Italija, Irska), dejansko najbolj neusmiljene sovražnice, ker bi ob morebitnem grškem uspehu pri pogajanjih morale odgovarjati svojim volivcem.

Niti vleče Nemčija
Ob tem je še dejal, da so imeli grški upniki strategijo ohranjati njegovo vlado čim bolj zaposleno in jim vzbujati upe na kompromis, v resnici pa so jih prepustili počasnemu trpljenju. Od njih so zahtevali predloge samo zato, da so te predloge nato zavračali brez predložitve svojih alternativ, nato pa prešli na novo temo. “Bilo je, kot da bi lovil svoj rep. Vse skupaj so nam podtaknili.”

Pri tem Varufakis ne skriva, kdo vleče vse niti – Nemčija. “Pa niso nemški nazori tisti, ki popolnoma in povsem nadzirajo stališče evroskupine, ampak nemški finančni minister. Vse spominja na dobro uigran orkester, Schäuble pa je njegov dirigent,” razlaga. “Samo francoski minister Michel Sapin je piskal malce drugače od nemške taktirke, pa še to zelo po tiho, na koncu pa se je tudi on vedno uklonil.” Nemška kanclerka Angela Merkel naj bi bila po drugi strani bolj spravljiva in pomirjujoča, a Varufakis ne izključuje možnosti, da je bila tudi to preračunljiva igra “dobrega in slabega policista”.

Kot izpostavlja Varufakis, evroobmočje deluje kot skorajda tajna združba, katere pravni status sploh ni zakonsko opredeljen, torej de facto ne obstaja, ni ji treba odgovarjati nikomur, o tem, kar se pogovarjajo člani, ne obstaja nobenih zapisnikov, vse je zaupno, državljani, katerih usoda je odvisna od teh srečanj, pa o vsebini in sprejetih odločitvah ne vedo nič.

Jalovi referendum
Tudi grški referendum 5. julija je bil, kot kaže, potrata denarja. Evroobmočje ga je že vnaprej odpravilo kot nerelevantnega, številni ljudje pa so ga videli kot farso, kot stransko predstavo, ki je ponudila lažno izbiro in upanje ter zabila žebelj v krsto Ciprasa, potem ko je moral podpisati dogovor, proti kateremu se je ves čas zavzemal. Varufakis še vedno misli, da bi referendum lahko spremenil vse, in pravi, da je imel načrt, v katerega pa Cipras nikdar ni povsem privolil. To je bil velikopotezen, zapleten načrt, po katerem bi po zaprtju grških bank lahko deloval unilateralno, ob vsem tem pa je trdno verjel, da Grkov ne bi mogli kar tako izključiti iz evroskupine. In Varufakis meni, da je referendum Sirizi dal mandat za take drzne poteze – ali pa vsaj za pokeraško pretvarjanje, da so pripravljeni povleči te poteze.

A Varufakis na internem glasovanju na noč referendumske zmage ni dobil dovolj podpore znotraj Sirize za ta svoj “nori” načrt. Proti je bil tudi Cipras. In tako je Varufakisov odhod postal neizogiben. “Tisti večer se je vlada odločila, da volja ljudstva, ta glasni “ne”, ni tisto, kar bi vodilo naš pristop. Namesto tega je referendumski “ne” vodil do ogromnih popuščanj nasprotni strani, sestankov in premierjevega sprejetja premise, da ne glede na to, kaj se zgodi in kaj stori druga stran, ne bomo nikdar storili ničesar, kar bi jih izzvalo. Kar pravzaprav pomeni, da se predaš in kloniš.”

Z Varufakisovim odstopom se je končalo štiri in pol leta dolgo partnerstvo s Ciprasom, ki se je na Varufakisa obrnil po njegovih kritikah Papandreujeve vlade, ki je leta 2010 sprejela prvi program pomoči trojke. “Cipras takrat ni bil jasen glede svojih stališč, glede izbire drahme ali evra, glede razlogov za krizo, sam pa sem imel zelo trdna stališča do tega, kaj se dogaja. In se je začel dialog. Menim, da sem mu pomagal oblikovati njegova stališča, kaj bi bilo treba storiti.”

A nazadnje je Cipras nehal slediti Varufakisu, kar ta razume, saj ni mogel zagotoviti, da bo njegov načrt, da bo grexit deloval, Grčija pa ne bo zgrmela v prepad, uspel.