Matteo Renzi je preizkušen propagandist in lažnjivec. Svinjarije, ki jih počenja (ali načrtuje) njegova vlada imajo vse lepo ime: dobra šola, dobro zdravstvo itd. Pred kratkim je, podobno kot njegov učitelj Berlusconi, začel govoriti o znižanju davkov. Na stanovanja, na dohodke, na storitve itd. Vsak, ki se le malo razume na proračunsko politiko ve, da pomeni nižanje davkov sicer lepo obljubo, toda hkrati pomeni tudi krčenje storitev, ki jih davki financirajo.

{jcomments on}

 

Kajti mi, navadni državljani, plačujemo davke in takse prav zato, da z njimi solidarnostno pokrivamo stroške t.im. „socialne države“, od dopolnilne blagajne in doklade za brezoselnost tja do šolstva in zdravstva. Kajti ti so temelji socialno pravične države. Z davki se financirajo zato, ker so davki (po ustavi) progresivni in torej sorazmerni dohodkom posameznikov.

In vendar. Ta država, oziroma te vlade, trpijo davčno utajo, ki je ogromna. Denar izžemajo predvsem delavcem in upokojencem, ker je najlažje, saj davke plačujemo naravnost na plačilnem listu, kjer nam jih odtrgajo vnaprej. Bogataši, finančni špekulanti, podjetniki pa davke utajijo, ker lahko izvažajo dobičke na tuje ali jih prikrivajo državi. Sami pa živijo v luksuzu, ki ga lahko gledamo že ko prelistamo ilustrirane tednike za gossip.

Zdaj Renzi, ki se zaveda, da mu ljudska podpora pada, tudi zaradi široke korupcije, ki je zajela njegov PD, govofri o nižjih davkih, oziroma o ukinjanju davka na prvo stanovanje itd.

Ni minil teden dni, ko je Renzi že pokazal pravi obraz. Napovedal je krčenje stroškov za zdravstvo in sicer za nič manj kot deset milijard evrov. To pa niso mačje solze, so drobljenje zdravstvene oskrbe, ki bo še bolj nagnjena na stran privatnih (in torej plačljivih) storitev. Predvsem na področju analiz in preventive.

Zanimivo je, da se to dogaja poleti, ko so ljudje na počitnicah. Presenečenje jih bo pričakalo ob povratku.

Pri tem se je Renzi poslužil preizkušene metode, da se sploh ni posvetoval s sindikati in predstavniki pacientov.

Njegovi predsedniki deželnih vlad pa v glavnem molčijo ali tajijo resnico.

Skrajni čas je, da se temu upremo in zahtevamo pojasnila od članov parlamenta, oziroma deželnih svetov, ki jih poznamo. In da zahtevamo mobilizacijo sindikatov ter organizacij civilne družbe.

Kajti Renzi in njegovi pajdaši peljejo italijansko družbo najprej v smer Amerike, nato pa Afrike in tretjega sveta…