Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij morata ponovno pridobiti verodostojnost, ki v zadnjem času precej peša. Rudi Pavšič, ki bo spet kandidiral za predsednika SKGZ, je na današnji novinarski konferenci kritično in samokritično ocenil položaj v slovenski manjšini. Krovni zvezi sta izgubili verodostojnost predvsem do članic, ki od SKGZ in SSO pričakujejo konkretne odgovore na probleme. Kot model reševanja težav je Pavšič navedel Tržaško knjižno središče, dogovarjanje v manjšini pa bi moralo po njegovem sloneti na omizju dveh krovnih zvez, stranke Slovenska skupnost in slovenske komponente Demokratske stranke. (Spletni Primorski dnevnik)
{jcomments on}
Bilo je v prešnjem tisočletju, ko je v slovenski občini Dolina pri Trstu nehal četrtstoletni mandat župana Dušana Lovrihe. Na njegovo župansko mesto je dolinska KPI sklenila kandidirati šolnika Edvina Švaba, ki pa je bil tudi član vodstva SKGZ. Dopovedali so mu, da sta funkciji nezdružljivi, ker je SKGZ „sindikat slovenske manjšine“ in od strank odločno samostojna organizacija.
Prav ta njena samostojnost je bilo tudi jamstvo učinkovitosti in verodostojnosti, saj si je lastila pravico do lastnega kritičnega mnenja, celo do zakonskih predlogov za globalno zaščito, predloženih v parlamentarno obravnavo. Oblasti so ji to predstavniško vlogo priznavale .
Osnovno stališče SKGZ je bilo, da mora biti manjšina „osebek“, torej protagonist lastne usode, pri čemer je imela pravico, da se suvereno pogovarja s strankami in oblastjo.
Potem pa so prišla čudna leta. Jugoslavija je začela razpadati, v Italiji se je na oblast zavihtel Craxi in v samem vrhu SKGZ so začeli razmišljati o tem, kako čimbolj iztržiti z naslanjanjem na socialistično stranko. Nastajali so projekti prodiranja v Slovenijo preko dvojčka „Republika – Primorski“ in Piccola v Istro. Iz uredništva Primorskega dnevnika so pometali vse novinarje, ki so bili „skrajni levičarji“. Rekli so, da je to „dekomunistizacija“ v uredništvu. Med največjimi „prijatelji Slovencev“ so se pojavljali ljudje, kot zunanji minister Demichelis in deželni tajnik PSI Saro.
Res čudna leta, saj se je del manjšine naslanjal na socialiste prav v trenutku, ko jih je operacija „čiste roke“ vrgla z oblasti, Craxi pa je samoten umrl v tunizijskem Hammamethu.
Sledil je krah tržaške banke in družbenega gospodarstva. SKGZ je napovedala reformo. Medtem je italijanski parlament po zaslugi KPI zagotovil manjšini stalno finančno podporo osmih milijard lir letno, vse dokler ni bil odobren zaščitni zakon in v njem nova podpora. Zagotovoljeno je bilo tudi financiranje manjšinskega tiska, začenši s Primorskim dnevnikom.
Reformirana SKGZ je, skupaj s katoliško SSO, nekako postala tudi upravitelj podpor države in (skromnih) prispevkov dežele. Dialog z oblastjo je bil trajen in mučen, saj so prispevki bili ali krnjeni ali v zamudi. Prav tako so z njimi manevrirali iz Ljubljane.
Zanimivo. Zgodovina se po četrt stoletja ponavlja. SKGZ se je odpovedala samostojnosti in se naravnost naslanja na Demokratsko stranko (PD) Mattea Renzija in Debore Serracchiani. Zato nekritično tiho spremlja tudi reforme, ki bodo krvavo prizadele manjšino: od volilne reforme brez zagotovljenega zastopstva do ukinjanja lokalne samouprave na terenu.
Zadnji pokrajinski kongresi so pokazali, da se SKGZ dejansko istoveti s slovensko komponento demokratske stranke. Na predsedstvo SKGZ v Gorici in Trstu sta se zavihtela predstavnika te stranke.
Zdaj njen predsednik Pavšič govori, da bi se dogovarjanje v manjšini moralo odvijati na liniji odnosa SKGZ-SSO-SSk-slovenska komponenta PD.
Drugih ni. Ni SEL, ki je vendar stranka na oblasti, vsaj v naši deželi in za katero je volil marsikateri Slovenec. Njena „krivda“ je, da je v Rimu v opoziciji proti Renzijevi vladi in da se je tudi v deželi FJK izrekla za alternativno združevanje vseh levičarskih sil.
Je tudi komunistična levica, ki je bila doslej vedno prisotna v deželnem zboru Furlanije Julijske krajine, le zadnjič ne, a ne po volji volilcev, pač pa zaradi birokratskega zapleta pri predložitvi liste, ki je bila zavrnjena. Je pa levica prisotna v drugih izvoljenih organih, kar priča o tem, da med Slovenci še vedno uživa podporo.
Sicer je komunistična levica imela vedno svoje predstavnike v deželnem zboru FJK, ki so tudi bili aktivni v razširjenih organih SKGZ. Ko so „odslužili“ pa so jim pokazali vrata. In če je kdo od komunistov ali opredeljenih levičarjev še prisoten v organih SKGZ je to le nesporazum, saj ne spadajo v okvir dialoga, za katerega se zavzema Pavšič.
Problem SKGZ je, da se je na ta način na smrt navezala na Renzijevo stranko (s katero je volilno pogojena tudi Ssk) in to prav v trenutku, ko Renzijev ugled pada in je njegovo stranko PD zapustilo že 80% članstva. (400 tisoč jih je odšlo, ostalo jih je samo stotisoč).
Bo Renzi zdržal, predvsem na osnovi pakta iz Nazarena? In bo to vplivalo na naše razmere? Ali ne bo napočil celo trenutek, ko se bo morala SKGZ (za ljubi kruhek) dogovarjati tudi z desno sredino?
Kdo je že pisal o „razlogih za vztrajanje“???
Q
