Umrl je Pietro Ingrao. Star je bil sto let. Bil je eden izmed zgodovinskih voditeljev KPI, v katero je vstopil še v letih prvega antifašizma. Dolgo let je urejal partijsko glasilo Unita’, potem pa je v vodstvu KPI skrbel za probleme države. Bil je prvi komunist, ki so ga izvolili za predsednika poslanske zbornice. Pogrebna svečanost je bila pred Montecitoriom, kjer je množica pozdravljala z rdečimi zastavami in stisnjenimi pestmi. Prijatelj mu je zaigral Bella ciao. Hči in vnukinja sta imeli ganljive govore. Vnukinja je poudarila misel: “Mi bomo še naprej stremeli za luno in  upamo, da bo rdeča.”

{jcomments on}

 

Ingrao je znan tudi po svojih izvirnih in kritičnih stališčih. Na enajstem kongresu je vstal in odkrito dejal tovarišem, da ga niso prepričali. Kljub temu pa je, zvest demokratičnemu centralizmu, sledil splošni partijski liniji, ki jo je obogatil s svojimi kritičnimi razmišljanji. Zato ni sledil skupini „Manifesta“, ki se je sklicevala nanj.

Bil je med odločnimi nasprotniki likvidacije KPI, vendar je ni zapustil takoj. Nekaj časa je skušal s svojimi pogledi obdržati na levici PDS, ko pa je spoznal, da je ves njegov trud zaman, se je priključil SKP. Zadnje čase, ob drobitvi levičarskih sil, se je zavzemal za enotnost komunistov in vse levice.

Rad je pripovedoval, kako je, kot otrok odgovoril na očetovo vprašanje, kaj si želi: “Hočem luno!” V bistvu je s svojo doslednosrtjo ostal zvest svoji predstavi komunizma kot svetlega obzorja, ki ga ni lahko doseči.