(Piše Stojan Spetič) Morda je prav, da ob izidu knjige o Stadionu 1.maj v Trstu in splošnem alarmu, ki se dviga ob spoznanju, da je struktura dotrajana in v nevarnosti, denarja za obnovo pa ni, dodam še svoje pričevanje o manj znanem dogodku.

{jcomments on}

 

Bilo je konec devetdesetih let, ko je Slovenija začela stopati na pot osamosvajanja. Bil sem senator in tovariš Nedo Canetti, ki se je v KPI ukvarjal s športnimi vprašanji, me je opozoril, da v Rim prihaja odposlanstvo Zveze slovenskih športnih društev.

Res so prišli. Odposlanstvo je vodil Ladi Budin, ki je tedaj (če se ne motim) bil predsednik ZSŠDI. Odšli smo na sedež CONI, kjer nas je čakal njegov predsednik Arrigo Gattai. Rekli so mi, da je Andreottijev človek, vsekakor zvest KD.

Gattai nas je sprejel zelo vljudno. Na dnevnem redu srečanja je bilo predvsem vprašanje priznanja ZSŠDI s strani italijanskega olimpijskega odbora. Gattai temu ni nasprotoval in nam je zagotovil, da bodo to uredili, kjub negodovanju, ki je prihajalo predvsem iz vrst tržaških športnih krogov in še posebej „Ginnastiche“.

Priznanje CONI je bilo pogoj, da bi naše športne organizacije imele dostop do izdatnih finančnih sredstev, s katerimi je razpolagala država. Šlo je predvsem za Istituto del credito sportivo, kjer je sen. Canetti imel velik vpliv. Mislim, da je bil član upravnega ali nadzornega sveta.

ICS zbira namreč finančna sredstva, ki se stekajo iz vseh športnih stav (Sisal, Totip itd), teden za tednom. Šlo je za ogromne vsote, s katerimi je ICS financiral gradnjo ali restrukturiranje športnih objektov in igrišč.

Pogovarjali smo se o načrtu, da bi v Trstu, kjer stoji Stadion 1.maj, zgradili slovensko športno središče.

Začuda so nam prižgali zeleno luč in sicer za devet milijard lir! Težko bi izračunal, koliko so bile tedaj vredne te milijarde. Na oko bi rekel da vsaj deset ali dvanajst milijonov evrov…

Kakorkoli že, pogoji so bili odlični. Denar bi lastnik Stadiona, ŠZ Bor, prejel v treh obrokih po tri milijarde. Prvega ob izdaji gradbenega dovoljenja, drugega ob začetku del in tretjega, ko bi bila dela končana.

Sledil bi odmik (moratorij) petih let, na kar bi morali posojilo vračati petnajst let s praktično neobstoječimi obresti, saj bi jih na koncu krila deželna uprava.

Edini pogoj, ki so nam ga postavili, je bila sprememba lastništva Stadiona 1.maj z oblikovanje ustrezne zadruge. Mislim, da je bil to razlog, da so v ŠZ Bor imenovali za predsednika funkcionarja TKB.

Vse lepo in prav. Toda Slovenija se je tedaj osamosvajala in oboroževala. Obrambni minister slovenske vlade Janez Janša je tisku izjavil, da je Slovenija prišla do orožja s pomočjo slovenskih športnih društev iz Italije.

Lažno vest je takoj objavil tržaški „Il Meridiano“, za njim pa ga je povzela „La Repubblica“ in nato še ostali italijanski tisk.

Na hodniku rimske Palače Madama sem srečal predseadnika CONI Gattaia, ki me je zajedljivo vprašal: „Povejte iskreno: ste športniki ali tihotapci orožja?“ Novica je namreč močno odjeknila v olimpijskem odboru in vodstvu Inštituta za športni kredit. Pozneje sem razumel, da jo je kdo najbrž nalašč napihoval in govorice širil po rimskih palačah. Financiranje načrta o športnem središču na Stadionu 1.maj je bilo pod vprašajem.

Medtem je bil decembra 1990 plebiscit o slovenski neodvisnosti. Bil sem imenovan za mednarodnega opazovalca in sem tisti dan krožil po Sloveniji in obiskoval volišča, kjer sem ugotovil, da je plebiscit potekal v najlepšem redu. Redke nerodnosti, na katere sem tedaj opozoril v paru primerov, so takoj popravili.

Na Štefanovo so v prostorih slovenskega parlamenta priredili slavnostni sprejem ob razglasitvi rezultatov plebiscita. Tu sva z ženo čestitala raznim državnikom in slovenskim politikom, na kar sem krenil k obrambnemu ministru Janši in ga vljudno prosil, naj za božjo voljo uradno demantira govorice, češ da so orožje v Slovenijo čez mejo tihotapila zamejska športna društva. Razdraženo me je zavrnil in prekinil pogovor. Kolikor mi je znano slovensko obrambno ministrstvo ni nikoli zanikalo novice o tem, da so slovenska športna društva tihotapila orožje v Slovenijo.

Seveda je resnica prej ali slej prišla na dan, a je bilo že prepozno. Sklep o financiranju slovenskega športnega središča na Stadionu 1.maj je bil zamrznjen in pozabljen.

Šele več let pozneje je prišlo na dan, da je Slovenija v tistih letih prišla do orožja predvsem z inscenirano stavko ljubljanskih smetarjev, ko so na pomoč Ljubljani prihiteli smetarji iz sosednje Avstrije. V njihovih tovornjakih so bile velike količine orožja, ki jih je prevzela Teritorialna obramba.

Druga dostava pa je bila v domeni Italije in sicer njenih tajnih služb, ki so organizirale nočni prevoz nekaj tovornjakov orožja preko uradno zaprtega mejnega prehoda pri Belopeških jezerih.

To pošiljko so italijanske tajne službe dokumentirale, poudarile pa so, da je šlo za darilo.

Jaz se lahko samo vprašam, ali so takrat zahtevali kakšno protiuslugo. Prav v stilu tajnih služb je, da vržeš v svet „dezinformacijo“, kakršna je bila zgodba o slovenskih športnih društvih. Diskreditacija ZSŠDI je prav prišla tudi italijanski desnici in rezultat je bil, da smo se za pridobljeno kreditiranje športnega središča pri sv. Ivanu obrisali pod nosom.

Naj se ve.