Begunska kriza kot alibi za policijske režime

 

Pièe Luka Mesec)   Vsi se dobro spomnimo 11. septembra 2001, ko sta padla stebra svetovnega kapitalizma, slovita dvojčka World Trade Center v New Yorku. Takratnemu ameriškemu predsedniku, militantnemu republikancu Georgeu W. Bushu je to šlo izjemno na roko. Skozi kampanjo strahu pred terorizmom, islamom in “Osi zla”, si je doma izgradil legitimnost za lov na čarovnice in zaostritev represije, po svetu pa za vojaške avanture na Bližnjem vzhodu s svojo “koalicijo voljnih”, v kateri se je znašla tudi Slovenija.

{jcomments on}

 

 

Sedem let kasneje, ko je padel Lehman Brothers, z njim pa se začela največja kriza kapitalizma po 2. svetovni vojni, se je zdelo da je zgodbe konec. Svet je zajel svež veter. Razredna protislovja kapitalizma so postala jasna, slogan dneva je postal 99% proti 1%, ekonomska kriza se je pretvorila v politično, zgodil se je Occupy, zgodila so se vstaje, levica (politična in intelektualna) se je preporodila. Kazalo je, da so 1% šteti dnevi.

A sedem let za tem (2015) smo očitno spet v obratu. Duh leta 2001 je zasenčil duha leta 2008. Bushev 11. september je prišel v Evropo. Dobesedno in dvakrat. Prvič, kolone bežečih so neposredna posledica intervencij njegove koalicije voljnih na Bližnjem vzhodu. In drugič, tako kot izvirni 11. september, tudi naš ustvarja edinstvene razmere za rehabilitacijo starih političnih elit, celo za poglobitev njihove oblasti, za legitimacijo povečevanja represije in nadzora.

Le da tokrat sploh nismo rabili “dogodka”. Ni bilo treba, da pade kak World Trade Center, dovolj je bilo le spodbuditi fantazijo. Naslikati, da so tisti reveži na meji v resnici oborožene “islamistične aziatske horde” in že imamo Bushev scenarij pri nas. Čez noč postane nujno in državotvorno, kar je bilo prej nedopustno in nezamisljivo. Recimo, da s spremembo ustavne(!) kategorije na horuk, v enem dnevu, vojsko trajno(!) vpletemo v notranje zadeve. Da s parimi rasističnimi izpadi postanejo heroji ljudje, kot je župan Zavrča Miran Vuk, ki je ovaden zaradi sumljivih finančnih transakcij, s katerimi naj bi uspel na zasebne račune skriti 17 mio EUR. Da dobijo politiki, najbolj odgovorni za bančno luknjo in obsojeni zaradi korupcije, priložnost, da se pozabi na njihove neštete grehe in da se zopet prikažejo kot “državniki”.

Tako enostavno se karte obrnejo. Tako zlahka si 1% znova pridobi domovinsko pravico in legitimnost v očeh javnosti, ko v politični diskurz vključiš zunanjega sovražnika. Tako zlahka nas fatamorgana velikega Drugega (beguncev) zapelje, da v pojmovanje “mi” odprtih rok vključimo nazaj dejanskega Drugega (elite) in mu celo dovolimo, da si še okrepi oblast. Pa čeprav smo še včeraj vedeli, da je najbolj odgovoren za 80% javnega dolga, zanikrne plače, prekarnost, nedostopna stanovanja, nizke pokojnine ter neštete primere korupcije.

V prvi svetovni vojni, ko so v podobno shizofrenem ozračju socialdemokrati dali žegen evropskim elitam, da so pognale milijone delavcev v jarke, da si porežejo vratove, je nemški socialist Karl Liebknecht pomenljivo spomnil evropsko delavstvo: »Naš največji sovražnik je doma«.

Še dva dodatka:

  1. Pozicija ZL: zavzemamo se za humano razrešitev problema. Vlado smo najprej opozarjali na povsem nerealen kontigentni načrt (predvideval je 500 oseb), nato k sklenitvi dogovora na EU ravni, ves čas na problem kontraproduktivne politike Evrope (s soudeležbo Slovenije) v izvoru krize (Sirija, Irak), nazadnje pa pozvali, naj se sprejme interventni zakon, ki se bo operativno soočil s problemom v vseh razsežnostih (logistični, humanitarni, varnostni itn.), ne pa da gredo čez noč (trajno!) spreminjati obrambni koncept, ki je za povrhu še povsem nedodelan in potencialno nevaren, ki ne bo rešil ničesar.
  2. Kdo so tisti, ki prihajajo, si preberite v intervjuju z novinarjem Adijem Omerovićem, ki je z njimi prehodil del poti.