(Piše Franco Juri) Znani italijanski zunanjepolitični analitik Lucio Caracciolo je bil, ob komentiranju dogajanja v Siriji in Iraku in Evropi, zelo jasen: »Ni mogoče vztrajati pri hladni vojni in hkrati premagati Isis.«. Zanimiva so bile tudi ugotovitve nekdanjega predsednika Evropske komisije Romana Prodija v oddaj »Che tempo che fa.«. Prodi je izpostavil kompleksen sistem financiranja terorizma, ki se napaja s prodajo nafte, z vnovčenjem ugrabitev,trgovanjem z mamili in orožjem, ter »poslovanjem« z begunci in migranti. Vse to je »Islamski državi« omogočeno, ker obstajajo posredniki, poslovni partnerji, in morda tudi države, ki vse to tolerirajo.
{jcomments on}
Predvsem pa, ker hladna vojna med Ameriko in Rusijo, ter boj za regionalno prevlado med Saudsko Arabijo in Iranom (med sunitskimi in šiitskimi elitami) ponuja sunitskemu terorizmu veliko manevrskega prostora, vključno s finančnim zaledjem. Veliko analitikov ugotavlja, da denarna in tudi vojaška podpora teroristom prihaja iz zalivskih držav, katerih prioriteta ( podobno kot ZDA) je strmoglavljenje dokaj sekularnega diktatorja, zaveznika Rusije in Irana ter šiita Bašarja El Asada. Analitiki so si enotni; po nastopu Rusije v podporo sirski vojski , ki je edina usposobljena, s Kurdi, za vodenje vojne na terenu,se je stanje v Siriji občutno spremenilo; Isis izgublja nadzor osvojenega ozemlja in morda prav to je sprožilo zadnji val posebej krutih terorističnih napadov zunaj vojnega prizorišča (rusko letalo na Sinaju, Pariz). Šibkost teroristov v Siriji sproža maščevalne in destabilizacijske pohode v osrčju Evrope. S tem tveganjem bomo morali živeti nekaj časa in si prizadevati, da islamističnii fašisti ne uspejo v svojem očitnem namenu; terorizirati Evropo, spremeniti njeno formo mentis, jo fašistizirati in zagnati sveto vojno islamcev proti kristijanom in obratno. Vojna seveda je in si ne moremo zatiskati oči. Atentati pa so podobni zadnjim poskusom Hitlerja, da bi uničeval sovražna mesta s »skritim orožjem«.
Seveda zdaj bo vse odvisno od sposobnosti Zahoda, da razume bistvo problema in zamrzne svojo hladno vojno proti Rusiji in Iranu, neha spodbujati in financirati vojno proti Damasku in podpre prizadevanja po kompromisni rešitvi glede tranzicije v Siriji. Pa naj to dopove tudi Izraelu, ki s svojim proti-palestinsko politiko in stremljenju po vojni proti Iranu igra pri vsem tem nevarno destabilizacijisko vlogo in ustvarja razmere, ki so v prid islamističnim teroristom. Tudi odnos do bogatih sunitskih arabskih držav (Saudski Arabiji, Katarju, Združenim emiratom, Kuvajtu, Bahreinu, Omanu,…) bo treba “resetirati”. Kakšna je bila in je njihova vloga pri sprožitvi že 5 letne vojne v Siriji? Koga v resnici podpirajo? Kakšni so njihovi odnosi s tvorci Islamske države?
Če bo dosežen realen premik v pravo smer in bo svet usklajeno nastopil v Siriji in Iraku se Isisu obeta začetek konca. V Evropi pa se demokracija ne sme prepustiti islamofobnim skušnjavam in fašistizaciji držav. Ta nevarnost obstaja in terorizem želi sprožiti prav to.
