V Venezueli je zmagala konzervativna desnica, MUD, neke vrste „demosa“, se pravi koalicije protisocialističnih strank, ki jih podpirajo ZDA. Konzervativci so zbrali skoraj dve tretjini poslancev, socialistična fronta pa dobro tretjino. Socialistični predsednik Maduro je iskreno priznal poraz, hkrati pa poudaril, da je to bila „zmaga demokracije“.
{jcomments on}
Da, prav tako. Kajti zahodna propaganda je vztrajno trdila, da je rajni predsednik Chavez pred 17 leti uvedel nekakšno diktaturo, ki je zatirala drugače misleče in zapirala opozicijske voditelje ter časopise. Zdaj pa se je izkazalo, da so bile volitve pravične in demokratične. Kot vseh 20 volitev, kolikor jih je bilo v revolucionarni Boliviji zadnjih 17 let „bolivarske revolucije“.
Zdaj je vsem jasno, da je „bolivarska revolucija“ demokratično gibanje za spremembe v tej latinskoameriški in karibski deželi, ki je bila trn v peti ameriškim multinacionalkam, saj je celi celini Latinske Amerike ponujala alternativno energetsko politiko, vključno z naftovodom tja do Ognjene zemlje, kar bi Latinsko Ameriko osamosvojilo od podrejenosti ZDA. Belo hišo je motilo tudi zavezništvo med Venezuelo in revolucionarno Kubo, ki bo zdaj v odnosu do Washingtona šibkejša. Venezuela je Kubi nudila poceni goriva, Kuba pa učitelje in zdravnike, da bi organizirali množično šolstvo in zdravstvo.
Na splošno je uspeh neoliberalne opozicije v Venezueli zaskrbljujoč pojav, čeprav je bil do neke mere pričakovan. Maduro ni imel Chavezove karizme, v socialistični fronti je prihajalo do pojavov korupcije in karierizma, srednji in bogatejši sloji pa so z ameirško podporo močno osporavali politiko socialne države, posebno še zadnje čase, odkar je na svetovnih tržiščih padla cena nafte na 50 dolarjev na sod in je s tem finančni priliv v državno blagajno v Caracasu usahnil, s tem pa tudi socialne storitve države, ki je v nekaj letih zgradila in razdelila milijon družbenih stanovanj.
Kaj sedaj? Socialistična fronta se bo morala soočiti s porazom, ki ga je demokratično sprejela, ne da bi pri tem pozabila na to, kako so ZDA v Čilu odstranile demokratično izvoljenega socialističnega predsednika Salvadorja Allendeja. Bistveno je, da konzervativcem ne bi uspelo spremeniti bolivarske ustave, ki jamči nekatere pridobitve revolucije.
Predsednik Maduro in socialistična vlada namreč ostaneta na oblasti do leta 2019, ko jima zapade mandat. Venezuela je namreč predsedniško parlamentarna republika, podobna ZDA, kjer se mora predsednik republike pogajati s kongresom o svojih izbirah. Enako se bo moral Maduro pogajati s svojimi nasprotniki in nekako izkoristiti ta štiri leta, da spremeni svojo politiko, moralizira strukture oblasti in se spoprime s pojavi kriminala, ki so doslej ostajali nekaznovani. Skratka, revolucija ni dokončno poražena in se lahko še ponovno povzpne na oblast, le da odstrani prejšnje napake in se spet približa ljudstvu, tudi srednjim slojem in meščanstvu.
Pri tem gre upoštevati tudi dejstvo, da je ofenziva neoliberalnih sil ne celini, ki velja za „dvorišče ZDA“, dosegla že nekaj uspehov, kot je zmaga „latinskoameriškega Berlusconija“ Macrija v Argentini in stiska Dilme Roussef v Braziliji. Baje je zdaj na udaru tudi bolivijski domorodski predsednik Evo Morales.
Skrajno negativno vlogo pri tem igrajo evropske socialne demokracije, ki nasprotujejo revolucionarnim gibanjem in podpirajo konzervativne in neoliberalne sile. Med najbolj aktivnimi proti venezuelski bolivarski revoluciji je tudi italijanska PD, ki s tem izkazuje hlapčevski odnos do Bele hiše in svojih ameriških sponzorjev. Še posebno oster je do bolivarske revolucije so bili nekdanji zunanji minister Fassino in njegovi somišljeniki.
