“Star(a) sem 26 let in ljubim življenje!”

Govor Vesne Pahor na spominski svečanosti na openskem strelišču.

 Vesna Pahor

Tovariši! Star sem 26 let in ljubim življenje. Užival sem vsak njegov hip, najmanjši njegov trenutek. Ljubim človeštvo, ljubim otroke, ljubim naravo, naš Kras in naše gore ter morje.

{jcomments on}

Tako je 14. decembra 1941, dan pred usmrtitvijo, v pismu tovarišem zapisal Pinko Tomažič. Pismo je v zaporu Coroneo izročil soborcu, antifašistu Srečku Colji. Hvala ti, Pinko, za te besede in ne zameri, če ti rečem Pinko, a me tako neposredno nagovarjajo, da bi težko zapisala drugače. Stara sem 26 let, imam torej ista leta, kot si jih takrat imel ti. Star si bil kot jaz, ko si na openskem strelišču za ideale, v katere si verjel, dal, kar imamo pri teh letih najbolj dragocenega: življenje in to tisto življenje, ki ga nadvse ljubimo, kot si sam dejal. Moja generacija ni odraščala in ne odrašča v časih fašističnega nečloveškega zatiranja, do tebe in tvojih tovarišev nas zato med drugim veže tudi neprecenljiva hvaležnost, saj smo lahko odraščali v svobodi.

Če pomislim, da si pri mojih letih poslednjič stal pred fašističnimi puškami, se počutim nemočno. Kako se lahko danes zoperstavimo krivičnosti družbe, v kateri živimo? Kako lahko z našimi vsakodnevnimi dejanji prispevamo za boljšo prihodnost? Vprašanj je veliko. V tvoji neizmerni ljubezni do življenja se pojavlja marsikatero izhodišče. Verjetno bi ti dokaj hitro opravil z mojim nelagodjem. Rekel bi mi: »Ne zgubljaj časa, potrudi se.« »Kaj ne vidiš, da je okoli nas vse narobe? Vsak izmed nas mora nekaj narediti, da se bo svet spet zavrtel v pravo smer.«

Compagni!

Ho 26 anni e amo la vita. Ho goduto di essa ogni attimo, ogni più piccolo istante. Amo l’umanità, amo i bambini, amo la natura, il nostro Carso, i nostri monti e il mare.

Queste sono tra le altre le parole che Pinko Tomažič ha scritto il 14 dicembre 1941, il giorno prima di essere stato fucilato con Viktor Bobek, Simon Kos, Ivan Ivančič e Ivan Vadnal a Opicina. Lasciatemi dire che mi sento inadeguata a palare qui. Ho 26 anni, cioè la stessa età che aveva Pinko nel 1941, quando ha affrontato il plotone di esecuzione. Sono nata l’anno in cui crollava il muro di Berlino, la mia generazione non vive palesemente oppressa da un nemico disumano, ma nemmeno nella società di uguali per la quale i cinque giovani che oggi qui ricordiamo hanno dato la vita 74 anni fa.

Se penso che a 26 anni Pinko Tomažič si ergeva a contrastare l’odio dei fascisti io che oggi ho la sua stessa età, al suo confronto mi sento piccola e smarrita. Cosa posso fare, concretamente, per essere all’altezza della sua memoria, vivendo nel mondo di oggi? Come posso lottare per costruire un mondo migliore nella vita di ogni giorno?
A guidare la mia ricerca di risposte è stata la voglia di vivere che echeggia nelle ultime parole di Tomazič che vi ho letto prima. Il suo ottimismo e la sua determinazione avrebbero liquidato come una insipida scusa il mio senso di inadeguatezza nei suoi confronti: »datti da fare«, mi avrebbe probabilmente detto «non vedi che il mondo è tutto storto e bisogna rifarlo tutto a partire dalle fondamenta? E sii contenta del fatto che non dovrai sacrificare la tua vita per un ideale, come siamo stati costretti a fare noi».

Še vedno se živo spominjam dogodka, ki sem ga doživela letos poleti. Veliko ljudi je kljub vročini do zadnjega kotička napolnilo dvorano v Miljah. Prišli so na javno zborovanje, kjer se je razpravljalo o perečem problemu sprejemanja prebežnikov in prosilcev za azil na občinskem območju. Pravzaprav kraj, kjer se je dogodek pripetil ni niti tako pomemben, saj odraža neko konkretno realnost. Bilo je res polno ljudi: mladi, stari, ljudje vseh starosti, izobrazb in poklicev. V dvorani je vladala velika napetost: prisotni so živahno razpravljali, se zgražali, celo vpili in kričali. Slišati je bilo stavke kot: »Mi nimamo ničesar, oni vse.« Ali pa: »Tukaj naši otroci hodijo v šolo. Mi pa moramo živeti v strahu, da se jim ne kaj zgodi?« Večkrat se je pojavil tudi že klišejski stavek: »Naj se vrnejo, od koder so prišli. Mi imamo že tako ali tako naše probleme.« Res je, zaradi ekonomske krize in neprizanesljivih družbenih razmer se vedno več ljudi nahaja v precejšnjih eksistenčnih težavah. Mnogi so ostali brez službe, starejši s pokojnino le težko shajajo, mladi nimajo pravih perspektiv… Marsikdo lahko v teh okoliščinah pomoč ljudem v stiski pojmuje kot neke vrste grožnjo. Ta občutek ogroženosti pa lahko botruje sovraštvu do vseh tistih, ki se jih ima iz tega ali drugega razloga za drugačne.

Dopo aver ucciso l’idea di dio, secondo lo psicanalista Luigi Zoja, nel XX secolo, l’uomo ha ucciso anche l’idea di prossimo. Sostiene infatti la tesi che siamo ormai diventati incapaci di considerare chi ci viene incontro come un simile, un compagno, un fratello e ci stiamo chiudendo in un individualismo sempre più sterile, sospettoso ed egoista. La società dei consumi punta ad atomizzare la società in tanti piccoli io incapaci di unirsi, bisognosi di beni e servizi da acquistare. Anche se un certo fascismo è stato sconfitto, la solidarietà non ha trionfato.
Questa analisi è senza dubbio valida e stringente, però ci sono anche molti fenomeni di segno opposto. Se non ci fermiamo alla superficie, possiamo vedere anche che i semi dell’antifascismo e della resistenza sono germogliati e hanno portato molti frutti. Lo vedo nelle scuole più aperte e più accoglienti, lo vedo nelle molte associazioni e organizzazioni sorte per aiutare i più deboli, lo vedo nel modo più attento e più rispettoso di vivere il nostro territorio. Lo vedo nel confronto civile tra gli sloveni e gli italiani che in buona parte hanno finalmente incominciato a parlarsi smettendo di tormentare le cicatrici lasciate dal passato sanguinoso, per costruire insieme il futuro di queste terre.

Quest’anno ricorre il settantesimo anniversario dell’inumazione dei corpi dei fucilati di Opicina che furono sepolti segretamente a Villorba, vicino a Treviso. Un chiaro esempio di come sia importante ricordare il passato riaffermando nel presente il vero significato della solidarietà tra i popoli ci viene proprio da lì o meglio dall’Associazione dei fanti di Villorba. Nel 2014 con il sostegno dell’Amministrazione locale hanno erretto un monumento in memoria dei cinque antifascisti sloveni, nel luogo dove furono inizialmente sepolti.

Mislim, da se danes vsi počutimo bolj krhki. Istočasno pa mislim, da sovraštvo in emarginacija vseh tistih, ki ne odgovarjajo nekim ustaljenim klišejem, nista in ne moreta biti odgovor na dano situacijo. Kljub vsemu si upam trditi, da vedno več ljudi trdno verjame, da ni dobro, da se med sabo prepiramo in ločujemo, ker nas to le šibi. Če pa prisluhnemo drug drugemu in smo pripravljeni sprejeti bližnjega, lahko dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili. Vzklik »ljubim življenje«, je tudi poziv k sprejemanju sočloveka.

Vrednote, za katere so se borili Pinko Tomažič in tovariši dobijo aktualno sporočilo vsakič, ko se odločimo, da se bomo zavzemali za dobrobit neke skupnosti in da bomo lastne interese pustili ob strani. Na razstavi furlanskega fotografa Danila De Marca Partigiani di un’altra Europa / Partizani neke druge Evrope, ki smo si jo do pred kratkim lahko ogledali v palači Gopčevič, me je prevzel krajši zapis. Šlo je za razmišljanje o pomenu pojma »mi« (la società del noi). To je bil kraj, v katerem se je vsak lahko prepoznal in v katerem je lahko vsak dal svoj idejni doprinos. To je danes cilj, ki ga moramo zasledovati. Kot zaključek, naj torej izrazim upanje, da bomo lahko naslednje leto proslavili padle junake v primerno urejenem prostoru, ne pa v strelišču, ki je zaprto za javnost.

Lasciatemi concludere questo discorso con la speranza che il prossimo anno la commemorazione si svolga davanti a un monumento aperto a tutti, tutti i giorni dell’anno.

Vesna Pahor