Umrl je tovariš Armando Cossutta

 Rezultat iskanja slik za armando cossutta

V starosti 89 let je v Rimu umrl Armando Cossutta. Bil je med zgodovinskimi voditelji KPI, po njeni razpustitvi pa SKP in SIK.

{jcomments on}

 

Rodil se je v Milanu, v družini priseljencev uz Trsta. Oče je bil Križan, čeprav ni govoril slovensko. Še kot dijak se je pridružil antifašističnemu odporu. Gestapo ga je aretirala in zaprla v milansko jetnišnico San Vittore s skupino mladih. Med njimi je bil tudi ameriški priseljenec Mike Bongiorno.

Cossuttova mati, ki je bila vzgojena v časih avstroogrske monarhije, je šla k Nemcem in zahtevala njegovo izpustitev. Res so ga osvobodili, vendar so pred tem na dvorišču jetnišnice uprizorili lažno eksekucijo. Mladega Armanda je držal za roko starejši delavec in mu govoril, da ne bo nič, da bo vse minilo v hipu.

Po osvoboditvi se je Cossutta vključil v organizacijo KPI v delavskem okraju Sesto San Giovanni. Kaj kmalu je bil izvoljen za političnega tajnika milanske partije in v CK KPI. Tu se je ukvarjal z organizacijskimi in upravnimi vprašanji in bil ena izmed najbolj vidnih osebnosti partije v času, ko sta jo vodila tajnika Luigi Longo in Enrico Berlinguer.

Z Berlinguerjem sta se idejno razšla v času, ko je le-ta razvil tezo, da je „oktobrska revolucija izčrpala svojo gonilno moč“. Objavil je knjigo „Lo strappo“, v kateri je utemeljil razhajanje. Na tej osnovi je nastala v KPI nekakšna struja, ki se je združevala v „Marksističnem društvu“ in ob periodičnem časopisu „Interstampa“.

Cossutta je svoje bitke lojalno vodil znotraj KPI in sprejemal načelo demokratičnega centralizma, ki je priznavalo pravico večine članstva, da vodi politiko stranke.

S skupino somišljenikov se je uprl šele, ko je Achille Occhetto predlagal spremembo imena KPI in nato njeno preoblikovanje v „Demokratično stranko levice“, predhodnico sedanje Renzijeve liberalne in reakcionarne PD.

Na kongresu v Riminiju, na začetku 1991, ko je bila KPI dejansko razpuščena, je Cossutta skupaj z drugimi tovariši in tovarišicami (Bianca Bracci Torsi, Cuffaro, Serri, Garavini, Ersilia Salvato, Libertini, Spetič, Jelka Grbec in dr.) napovedal ustanovitev Stranke komunistične prenove. Za njenega tajnika je bil izvoljen sindikalist Sergio Garavini, medtem ko je Cossutta postal njen predsednik. Leta 1992 je SKP prejela na volitvah 8,5%.

Po Garavinijevi smrti je krmilo stranke prevzel Fausto Bertinotti, ki je bil dotlej član vodstva PDS/DSL. Stranko je vodil s populističnimi potezami, kar je privedlo do rušenja Prodijeve levosredinske vlade in odprlo pot za ponovno vrnitev Berlusconija na oblast.

Cossutta je skupaj s skupino poslancev, ki jo je vodil Oliviero Diliberto, ustanovil Stranko italijanskih komunistov. Vstopili so v D’Alemovo vlado. Cossutta je na pogajanjih o vladnem programu zahteval (in dosegel) sprejem manjšinske zakonodaje, za katearo je skrbela komunistična ministrica Katja Bellillo.

D’Alemova vlada je tedaj sodelovala s paktom NATO v napadu na Srbijo, da bi podprli osamosvajanje Kosova. Cossutta se je tedaj odločil in demonstrativno odpotoval pod bombe v Beograd, kjer se je srečal s Slobodanom Miloševičem.

Stranko italijanskih komunistov je Cossutta vodil skupaj z Dilibertom, dokler se nista razšla. Cossutta se je tedaj na stara leta umaknil v zasebno življenje, ostal pa je član predsedstva VZPI-ANPI.

Rad je prihajal v Trst in Križ, obujal spomine in se pogovarjal s tovarišicami in tovariši.

Svoj knjižni življenjepis je sklenil z besedami: „Ko bom umrl, želim, da na moj grob napišejo samo, da sem bil komunist.“